Preden se je Jezus poslovil s tega sveta in od svojih učencev, je zanje molil k nebeškemu Očetu. Besedilo današnjega evangelija je delček te molitve, ki jo imenujemo tudi Jezusova velikoduhovniška molitev, znano 17. poglavje Janezovega evangelija. To molitev je molil, preden je na veliki četrtek skupaj z učenci zapustil dvorano zadnje večerje in šel naproti svojemu trpljenju in smrti. Jezus moli za vse, ki jih nosi v srcu. Najprej za svoje apostole. Danes vemo in zaupamo, da je imel v srcu tudi nas.

Zelo pomemben poudarek, ki ga ne gre prezreti, so besede apostola Janeza, da je Jezus povzdignil oči proti nebu. To ni navrženo kar tako, za literarni uvod. Molitev je pogled v nebo, k Očetu, pogled preko tega, kar gledamo zgolj z zemeljskimi očmi. Podobnega povabila smo deležni pri vsaki sveti maši, ko duhovnik izreče: »Kvišku srca«. To je povabilo, naj dvignemo svoj notranji pogled, pogled srca in duše k Bogu, saj se k njemu obračamo. Gre za to, da se na nek način dvignemo iz samih sebe, istočasno pa dvignemo tudi svoje srce in vse, kar v njem nosimo.

Pa ne samo pri teh besedah in ne samo takrat, ko smo pri maši. Z zgledom svoje molitve nas Jezus vabi, da se naučimo vedno »gledati preko«, da bi bilo naše srce vedno pri Bogu, tudi sredi vsakodnevnih opravil. Zelo pomembno je spominjanje, spomin na neštete stvari in dogodke okrog nas, ki nas same po sebi vabijo, da se ob njih spomnimo na Boga. Takšno spominjanje nam še kako pomaga, da vidimo preko neštetih bridkih stvarnosti, bolečih slučajev, da so naše stiske dostikrat samo navidezno nerešljive. To je bila tudi Jezusova resničnost, ko je izgovarjal to molitev: pogled svoje duše, svojega srca je dvignil k Očetu. Jezus nas s to svojo situacijo najlepše pouči, kaj naj bo naše delo, kadar breme najbolj pritiska.

Druga beseda, ki je v tej molitvi ne gre preslišati je beseda »izročiti«. V trenutku, ko Jezus ni mogel za svoje učence narediti ničesar več, jih je »izročil«. Pridejo trenutki, ko ne moreš storiti ničesar drugega, kakor da izročaš. Primerjajmo Jezusov odnos z učenci našemu odnosu do ljudi, k jih imamo radi. Ljudje, ki jih imamo radi, pogosto nosijo težka bremena, so oni sami morda pretežko breme za nas. Ničesar ne moremo storiti zanje. Pride trenutek, ko jih lahko ednino izročamo. To je odrešujoče, če Bogu o njih lahko rečem, da so njegovi – da niso od sveta, kot nisem jaz od sveta – oba sva tvoja, Božja! Izročil sem jim tvojo besedo – koliko Božjih besed izrečeta starša otroku, ko ne morem več, ko vidim, da se tvoja beseda od njih odbija kot žoga od zidu, ti ga lahko samo še izročam, saj je tvoj. To priznati – je tvoj, ni moj – to je veliko junaštvo, junaštvo zaupanja v Božjo moč.

Izročam ti tega svojega ljubljenega človeka: otroka, moža, ženo, očeta, mamo, ne da jih vzameš s sveta - se pravi iztržeš iz mojega srca - ampak prosim, da jih obvaruješ hudega; najhujše je, da bi bili od tebe zavrženi, a ne bodo, ker Ti jih izročam.

Blagodejno bo, če bomo ta delček Jezusove velikoduhovniške molitve kdaj zmolili za tiste, ki so nam pri srcu, za tiste, za katere nas skrbi ali ki nam morda celo povzročajo stisko.

Franc Likar, župnik