Preskoči na vsebino


Clij posta je razodevati Božjo svetost

Preteklo nedeljo nas je Jezus odpeljal s seboj na visoko goro, da bi nam razodel svoje pravo obličje in nam povedal, kam smo povabljeni. Danes prihaja v tempelj – spet z istim namenom, da bi nam razodel Očetovo in svojo voljo, ki je naša sreča. Naša prava in resnična sreča stoji na Božjih zapovedih. Življenje po Božjih zapovedih pa nas ohranja duhovno urejene. To je v enem stavku sporočilo današnje tretje postne nedelje.

Bližala se je velika noč, ko je Jezus prišel v jeruzalemski tempelj in v njem naletel na nered. Odreagiral je tako, kot od njega ne bi pričakovali; dvignil je bič in povzdignil glas.

Bliža se naša, letošnja velika noč, ko želi Jezus stopiti tudi v naše templje, v templje Svetega Duha, kar je vsak od nas. Želi in hoče, da so naši templji za veliki praznik pospravljeni, urejeni, da v njih ostane tisto, kar vanje sodi; tisto kar ne, pa da odstranimo. Gre za našo duhovno urejenost, za našo svetost. Ko gre za to, je nepopustljiv, odločen in brezkompromisen. Nastopi s sveto jezo in Očetovo ljubosumnostjo. Na to nas spomni v prvem berilu, ko smo poslušali deset zapovedi, ki jih daje. Božje zapovedi kakor tudi Jezusov odločen nastop v templju niso izraz Božje ukazovalnosti, omejevanja svobode, ampak neskončne Božje ljubezni. Na vsak način hoče našo srečo. Vse to, kar nam je bilo danes povedano, je izraz Božje skrbi za človeka.

Zato Jezus vzame v roke bič, da bi izgnal iz naših src zlo, ki se je vtihotapilo v nas, ki smo sami Božje svetišče; da iz naših src zmeče vso navlako, ki se je vtihotapila v nas in jo ohranjamo v sebi, smo navezani nanjo, mislimo, da brez nje ne moremo in se od nje nočemo ločiti. Pa je le navlaka, šara, ki jemlje prostor v nas, z njo pa se širita prah in umazanija, ki prekrivata srce in dušo. Navlaka v nas jemlje prostor, da nimamo kam sprejeti ne Boga in ne sočloveka. Pa tudi sami se v takem neredu ne počutimo dobro. Zdi se čudno, a je vendar res, da je veliko ljudi, ki se – kot rečemo, v svoji koži ne počutijo dobro. Nezadovoljni, nesvobodni so, vleče jih ven, duhovno in telesno, nikjer ne najdejo miru. V pospravljeni notranjosti pa se človek počuti lepo. Rad je doma, rad je v sebi; komaj čaka, da v to notranjost vstopi Bog, da bo človek, ki bo prišel do nas ali bomo mi prišli do njega rekel, kakor na gori Tabor: lepo mi je tukaj biti.

Takšne nas želi Gospod za veliko noč. Samo tako lahko razumemo njegov nastop v templju. To njegovo dejanje je bilo izraz ljubezni, ki ga povzema tudi rek: »Ljubi in delaj, kar hočeš.« Judje so bili silno ponosni na svoj tempelj. Prav je, če smo tudi mi ponosni na svoj tempelj, na svojo pripadnost Bogu, ki jo gradimo mnoga leta svojega življenja, kot so Judje gradili tempelj 46. let. A pri tem ponosu se ne smemo ustaviti, saj se ta naš tempelj lahko kaj hitro spremeni v ropotarnico. Naredimo to, kar nam naroča; potrudimo se v teh dneh posta, ki so pred nami, da kaj odvržemo, se ločimo od kakšne navlake, ki se je vtihotapila v nas. S prizadevnim delom bomo skozi postni čas postali takšni, da bomo razodevali nič manj kot Božjo svetost.

Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF