Jezusovo spremenitev na gori kristjani od nekdaj razumemo kot enega pomembnejših evangeljskih dogodkov. Njegov pomen poudarja praznik Jezusove spremenitve na gori, ki ga praznujem 6. avgusta. Papež sv. Janez Pavel II. ga je uvrstil v svetli del rožnega venca; nenazadnje ta dogodek premišljujemo na 2. postno nedeljo, saj ima svoj pomen v razumevanju velikonočnih dogodkov. Jezus se je apostolom razodel v nebeški slavi. Doživetje je bilo za apostole tako močno, da je ostalo neizbrisno vtisnjeno v njihovo življenje. Apostol Peter je imel v mislih tudi ta dogodek, ko je v svojem 2. pismu zapisal: »Nismo se oprijeli izmišljenih bajk, ampak smo na lastne oči videli njegovo veličastvo.« To živo spoznanje, da je njihov učitelj Jezus tudi Božji Sin in Odrešenik, je bilo zanje največja opora v njihovem nadaljnjem življenju, navdih pri njihovem poslanstvu in moč v preizkušnjah, do njihove lastne mučeniške smrti.

Živo srečanje z Bogom se dotakne vsakega človeka. Vsak od nas bi našel v svoji osebni preteklosti kakšen dogodek, ko mu je bil Bog zelo blizu in je to spodbudilo ali okrepilo njegovo vero; ko smo rekli: dobro je, da sem se znašel tukaj – na tem kraju, v tej situaciji, s temi ljudmi, s to stisko… Takšnim trenutkom rečemo milost, od Boga prejeti dar, ki je dokaz, da Bog ni nekje daleč od nas, ampak se nam razodeva zelo od blizu, je z nami, misli na nas, do naših stisk in težav ni brezbrižen.

Da more tak dogodek Božje bližine doseči v nas svoj namen, ni dovolj naša vzhičenost, trenutek naše sreče, ampak izpolnjevanje povabila, kakršno so slišali trije apostoli na gori: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Po srečanju z Bogom je pomemba poslušnost. Izreden zgled poslušnosti je Abraham, ko v ga v današnjem 1. berilu beremo o daritvi sina Izaka. Poslušnost do konca, do skrajne meje, do tam, kjer človekov razum do kraja odpove: zakolji sina, edinca, ki je najdražje bitje pod soncem…

Bog je Abrahamovemu edincu prizanesel, ni pa prizanesel svojemu edincu. Zakaj? Ker Bog ne ljubi samo svojega Sina, ampak ljubi tudi nas. Če je naša vera kdaj postavljena na preizkušnjo, ko smo v dvomu, ali je vredno nadaljevati ali ne, se je vredno spomniti na te tri dogodke: na Abrahamovo daritev, na Jezusovo daritev na križu in na veličasten dogodek Jezusove spremenitve na gori.

Vsi trije dogodki se zvrstijo tudi vsakokrat, ko smo pri sveti maši. Zato je sveta maša za ohranjanje vere nepogrešljiv dogodek, ki se mora znova in znova ponavljati. Udeležba pri maši je Abrahamova daritev, ker nas vabi v svet Božje logike, k odpovedi svojim željam in odpiranju Božji volji; je daritev na Kalvariji in je vstop v nebesa. Sveta evharistija je razodetje Jezusa – Boga; ki je v nebesih in hkrati med nami; je razodetje Boga, ki nas ljubi in ne more drugače, kot da ostaja med nami.

Franc Likar, župnik