Jezus je prišel na svet s sporočilom, da smo vsi Božji otroci in dediči Boga. Daje nam spodbude in nas usmerja, da bi to, kar nam ponuja in daje, tudi hoteli sprejeti in v polnosti dosegli. Današnja Božja beseda nam odkriva nekaj teh spodbud in smernic.

V prvem berilu spoznamo mladega Samuela, ki je pomagal v svetišču ostarelemu duhovniku Heliju, pri katerem je tudi bival. Ponoči ga je v spanju Bog klical, česar pa deček ni prepoznal. Prepoznal pa je duhovnik Heli in ga pravilno usmeril, kako naj na skrivnostni Božji glas odgovori. Naj reče, da je pripravljen poslušati to, kar mu Bog želi sporočiti. Pripravljenost poslušati je prvi pogoj, da nam Bog more razodeti svoja sporočila in samega sebe. Pri tem pa nas stalno ovira skušnjava, ki je star kot svet in se vleče od Adama in Eve: človek nerad posluša Boga, želi ravnati po svoje, misleč, da bo tako bolj svoboden, hoče biti svoboden. Toda to je izkrivljena svoboda, ki jo navdihuje hudič in je v resnici nasprotje svobode, je suženjstvo.

Na prav takšno izkrivljeno razumevanje svobode je naletel apostol Pavel v Korintu (2. berilo). Kristjani v Korintu, ki jih je iz poganstva potegnil sam Pavel in jih krstil, se niso bili pripravljeni odreči nekaterim poganskim navadam, še zlasti glede telesnosti. Bili so zelo zasvojeni z nečistovanjem. Glede tega so hoteli biti svobodni, delati po svoje. Popačili so Pavlov nauk in trdili, da Bogu pripada samo duša, telo pa je moje in z njim delam, kar hočem. Žal to mišljenje vedno znova bolj ali manj prihaja do veljave med kristjani skozi vso zgodovino Cerkve, do danes. Prepričanje, da lahko človek s svojim telesom po mili volji počne karkoli, je podlaga vsej grešnosti, ki lahko zasužnji človeka.

Pavel uči, da sta človekova duša in telo eno; ne moreta se ločiti in oboje je namenjeno odrešenju. Krščansko odrešenje je odrešenje duše in telesa; tega pravzaprav ni treba posebej razlagati, saj imamo Kristusa, ki je s svoji telesom šel na križ.

Misel o poslušanju Božjega glasu, Božjega sporočila in njegove volje, podkrepi evangeljski odlomek o tem, kako Jezus pokliče prve učence. Prva sta bila Andrej in Janez. Ob Jezusu sta začutila, da ju v globini življenja, v njuni notranjosti, ne more zadovoljiti to, kar jima ponuja vsakdanje življenje: skrb za preživetje, za družino in tisto, kar pač vsak dan doživljata. Ob Jezusu sta spoznala, da je življenje nekaj več kot to. Kaj je to, v tistem trenutku nista vedela. Če hočeta to spoznati, bo treba tudi storiti nekaj več. Treba je biti pripravljen prisluhniti Jezusu, kakor je Bogu nekdaj prisluhnil Samuel. Treba bo opustiti marsikatero navado, za katero Andrej in Peter mislita, da je temelj njune svobode – kaj je lepšega, kot voziti se po jezeru in se spoznati na ribolov – svoboda brez meja. Toda ne. Če človek želi, da se mu Bog razodene, mora biti pripravljen na poslušanje – tudi tistega, kar včasih prav nič ne sede v uho. Sami ga zato prosimo – zase in za druge, ker vemo, kako je to težko – da se ne bi obračali stran in si zatiskali ušes, ko nam želi spregovoriti.

Franc Likar, župnik