Kaj nam želi povedati evangeljski odlomek današnjega praznika, ki nam je bolj blizu in domač na svečnico, ob koncu božične dobe? Med množico, ki prihaja v jeruzalemski tempelj, sta tudi Jožef – ki prinaša dar ubogih, dva golobčka in Marija, ki nosi najdragocenejše darilo vsega sveta, Božjega Sina. Osiveli Simeon je napolnjen s Svetim Duhom, prevzet ob spoznanju, da drži v rokah otroka, ki si ga je tako želel videti, preden bo zatisnil oči za ta svet. V otroku prepozna tistega, ki je Luč v razodetje narodov. Tukaj je še Ana, ki slavi Boga in hiti pripovedovati ljudem, ki so pričakovali odrešenje. Govori o tem, kar vidi sijati v otrokovih očeh in kar sije iz oči Marije in Jožefa. Ta prizor je še ena velika Božja potrditev družine. Jožef in Marija vstopata v Božji načrt odrešenja na način družine. To je način služenja; najprej služenja Božjim načrtom in s tem tudi služenja človeku in človeštvu kot celoti.

Posinodalna apostolska spodbuda Veselje ljubezni papeža Frančiška, jasno začrta pot družine in Cerkve, ko pravi: »Blagor družine je odločilnega pomena za prihodnost sveta in Cerkve. Ko se ruši družina, se rušijo vrednote, ki držijo svet skupaj: ljubezen, poštenje, zaupanje. Pretirana individualistična kultura posedovanja in užitka vnaša v družine ozračje nestrpnosti in nasilja.« »Vsak otrok ima pravico biti deležen materine in očetove ljubezni. Kakor hitro so otroci rojeni, začenjajo s hrano in nego sprejemati kot dar tudi ljubezen, ki jih potrjuje kot duhovna bitja. To je ljubezen, ki prinaša iskro Božje ljubezni.«

Vera je srce krščanske družine. Otroci zorijo ob veri staršev, starih staršev in krščanskega občestva. »Družine pričujejo z življenjem, pa tudi z besedami govorijo drugim o Jezusu, posredujejo vero, prebujajo hrepenenje po Bogu in kažejo, kako lep je evangelij in način življenja, ki nam ga predlaga. Prizor iz evangelija – Jezusovo darovanje v templju, nam ob osebah, ki v njem nastopajo – poleg svete družine še dva starejša človeka in različnih stanov in različnega družbenega sloja, pokaže na pomembnost medgeneracijskega sožitja. Družina ne more živeti, rasti in napredovati brez srečevanj z osebami iz drugih generacij, ki imajo izkušnje in ki so is skozi svoje življenje nabrale veliko duhovnega bogastva.

Papež Frančišek v starčku Simeonu in prerokinji Ani prepoznava zlasti stare starše, ki so bili v preteklih desetletjih preveč prezrti glede vzgojne vloge v družini. Papež pravi, da stari starši morejo zapolniti prazne prostore v vzgoji, ko jim pravi: »Vaše besede, vaša nežnost ali že sama navzočnost pomagajo otrokom spoznati, da se zgodovina ne začenja z njimi, da so dediči dolge poti in da morajo nujno spoštovati preteklost.«

Marija je starčku Simeonu za nekaj trenutkov izročila Jezusa in ga s tem neizmerno osrečila. Tudi mi ga sprejemamo – ne samo v naročje, ampak v srce. Pomembno je, da ne spregledamo te obdarovanosti.

Franc Likar, župnik