Za Izraelca je bilo največje veselje, če je bil povabljen na svatbeno gostijo. Vse se je veselilo, pelo in vriskalo. Za gostitelja je bila najhujša žalitev, če je povabljenec njegovo povabilo odklonil.
Podobo svatbe je Jezus vzel za predstavitev življenja v nebesih. Ob tem se čudi povabljenim: svojim rojakom, ki se ne odzovejo povabilu na svatbo, povabilu v Božje kraljestvo. Vse polno izgovorov so imeli. Niso se zmenili za klice prerokov, po katerih jim je pošiljal vabila. Raje so hodili za svojimi maliki: materialnim udobjem, telesnim ugodjem in užitki, za svetnimi posli. A prav to se jim je hudo maščevalo. Nase in na svoje otroke so priklicali grozno usodo, kar jim je Jezus sam napovedal. Leta 70 po Kr. So Rimljani do tal zrušili Jeruzalem in še nekatera mesta ter večino prebivalstva pomorili. Izrael je bil zlomljen. Judovski narod, ki je bil prvi poklican na Mesijevo gostijo, ni odzval. Na njem se je tako uresničil Jezusov stavek: »Veliko je poklicanih, a malo izvoljenih.« Malo Judov se je odzvalo na Jezusov klic.
Kakor se je Jezus takrat čudil svojim rojakom, se danes čudi nam. Še in še nas vabi na različne načine, pošilja služabnike evangelija, a zdi se, da jih le malokdo sliši. Izmišljamo si vedno nove izgovore, da se mu izmaknemo. Včasih se vprašamo, ali ne bi Bog, ki je vsemogočen, lahko storil, da bi se vsi odzvali? Božja vsemogočnost pa ima eno mejo; človekovo svobodo. To mejo je Bog sam postavil in jo do kraja spoštuje. Ne mara hlapcev, ki bi mu bili prisiljeni služiti. On išče prijatelje, ki se ga z veseljem oklenejo.
V svobodi, ki nam je dana, se lahko obnašamo odgovorno ali pa neodgovorno; zrelo ali nezrelo. Svatba je naše krščansko življenje z vsem, kar spada vanj. Takoj seveda pomislimo na nedeljsko mašo. Mnogi gredo po svoje in se gostitelju zato niti ne opravičijo.
Takšne zavrnitve gostiteljeva vabila se dogajajo še povsod drugje: glede molitve (molil bom, ko bom imel čas, ko bom star in bom morda začel misliti na smrt). Takšne zavrnitve se dogajajo v družinah, ko ugaša družinska molitev – ni časa. Ni časa za pogovor o Bogu; ni časa, od katerega bi nekaj odškrnil za služenje župnijski družini.
Podobnih zavrnitev lahko iz svojega življenja izbrskamo še in še. Vse nam govorijo o naši neodgovornosti in nezrelosti. Bog s svoje strani naredi vse, kar je potrebno. Pri krstu nam je dal svatovsko oblačilo in nam naročil, naj ga brez madeža prinesemo na nebeško gostijo. To ni bila navadna čestitka, kot kakšna naša fraza »vse najboljše«. Mislil je resno in nekoč nas bo tem oblačilu vprašal, kot je vprašal tistega pritepenca v današnjem evangeliju: »Kako si prišel sem brez svatovskega oblačila?« Ali nas prepozna v oblačilu, ki nam ga je dal pri krstu?
Franc Likar, župnik
