Že tretjo nedeljo zapored poslušamo priliko o vinogradu. Današnjo, ki govori o hudobnih vinogradnikih, je Jezus povedal v jeruzalemskem templju vpričo ljudstva, duhovnikov, pismoukov in farizejev, le nekaj dni pred sovjo smrtjo. Judovski prvaki so v tem Jezusovem nastopu spoznali, da meri nanje. Vedel je tudi, česa ga bo to stalo, vendar ni molčal, saj na svet ni prišel, da bi molčal, ampak, da izpriča resnico.
Vinograd pomeni izraelski narod, za katerega je Bog, njegov gospodar storil vse, kar je mogel. Prerok Izaija je to povedal zelo slikovito, da je poudaril Božjo ljubezen. Vinograd je otrebil, zasadil, prekopal, poskrbel za vso vinogradniško opremo. A sadov ni bilo. Zgodba se ponovi v evangeliju. Tudi tu se je vse skazilo, ko so se tisti, ki jim je bil vinograd zaupan, spridili in pokvarili. Toda gospodar ni obupal, pošiljal je nove in nove služabnike, a so jih viničarji sproti pobijali. Najbolj grobo so se nazadnje znesli nad Gospodarjevim sinom. Ko so nekaj dni potem, ko je Jezus povedal to priliko, Jezusa odvlekli iz Jeruzalema na Kalvarijo in ga križali, se je ta zgodba več kot uresničila.
Kaj pove prilika nam danes? Ne govori o Božjem maščevanju, ampak o njegovi nedoumljivi ljubezni. Bog na človeško hudobijo odgovarja z ljubeznijo. Tvega celo lastnega Sina in s tem – človeško gledano, doživi polom. Toda ne. Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, postane vogelni, temeljni kamen nove stavbe, Cerkve. Cerkev je ta nov vinograd, v katerega je nas postavil za vinogradnike. To je za nas odgovornost, pa tudi dostojanstvo in čast. Bog nas je povabil, izbral in nam v vinogradu zaupal; vsakemu svoje mesto, vsakemu svoje poslanstvo. Na nas je, da se izkažemo tega vredni. Iz našega življenja mora dihati veselje in hvaležnost. Optimizem in delavnost, s kateri tudi druge spodbujamo, da se pridružijo.
Morda smo bili ob poslušanju prilike pozorni tudi na omembo, da je Gospodar, potem, ko je izročil vinograd, odpotoval. To, da se umakne, je znamenje, kako vinogradnikom zaupa. Noče nam biti stalno za petami. Daje nam veliko svobodo. Upa in pričakuje pa, da je ne bomo zlorabljali v svojo lastno škodo. Bog nas ima za zrele osebnosti, ki se svobodno, iz ljubezni in hvaležnosti zavzemamo za dobro, za resnico in poštenje, za pravičnost. Ne zato, ker nas nekdo k temu sili, ampak zato, ker sami uvidimo, da nas pripadnost vinogradu in skrb zanj osrečuje in izpolnjuje s smislom. Dobrota in pravičnost, poštenje in medsebojno spoštovanje osmišljajo naše življenje in nas umirjajo sredi podivjanega sveta.
In dober vinogradnik, dober kristjan, tudi sprejema Božjega Sina, ko prihaja v vinograd njegovega srca. Z veseljem mu izroča ne le svoj pridelek, ampak tudi samega sebe. Iskreno se trudi, da bi bil najprej on sam čim bolj Kristusov, da bo potem Kristusa in njegovo ljubezen daroval naprej. Pri tem mu je najlepši zgled Jezusova mati Marija. Posnemati jo hoče v njeni popolni predanosti Bogu. V molitvi jo prosi pomoči in razsvetljenja, da bi vsak dan znova odkril, kaj Bog pričakuje od njega. Na to se večkrat spomnimo v mesecu rožnovenske Matere Božje, saj nas molitev rožnega venca z Marijino pomočjo povezuje z Bogom, da se ohranja naša pripadnost in zvestoba tam, kjer nam je Gospodar zaupal mesto.
Franc Likar, župnik
