»Pridi k nam tvoje kraljestvo!« Tako se glasi druga prošnja v očenašu. Z njo prosimo za prihod nebeškega kraljestva, ki nam ga na posebno zgovoren način danes predstavi evangelij. Nebeško kraljestvo ima gospodarja, kot ga ima vinograd. V vinogradu so potrebni delavci. Delavci potrebujejo pošteno plačilo. To, kar dela nebeško kraljestvo posebno, drugačno, nenavadno za človeško logiko je način plačevanja delavcev. Za različno število opravljenih ur je gospodar vsem delavcem dal enako plačilo.
Kaj Jezus s tem sporoča? Nima namena urejati sindikalnih vprašanj, tudi ne zanika načela, ki ga v pismu Rimljanom zagovarja apostol Pavel, da »Bog daje vsakemu po njegovih delih«. Plačilo, o katerem govori, je večno življenje. To pa je za vse, ki tja pridejo, enako. Govori o blaženosti. Blaženost je Bog v nas, Božje bivanje v nas že na tem svetu, ki nas usmerja in nam daje moč, da skozi življenje potujemo veseli, srečni, napolnjeni s smislom.
Posebej pa nam ta odlomek sporoča, da je Bog pozoren na človekove stiske, ki pogosto temu življenju kalijo veselje, prinašajo raznovrstne žalosti, skrbi, ki se zdijo nepremagljive. To so tisti ljudje, ki jih nihče ni najel. Prezrti, spregledani, odrinjeni, v očeh ljudi nepomembni, nesposobni, nekoristni, nepotrebni in odveč. Posledično so to ljudje, ki tudi ostanejo brez tega, kar bi potrebovali za dostojno življenje. Kakšen smisel imajo lahko ti ljudje, kakšno srečo lahko nosijo v srcu. Sami se čutijo drugim odveč, nekoristni in nepotrebni. To so strašni občutki; da se nihče ne zanima zate, da te vsi prezrejo, ne opazijo. Življenje teh, ki jih nihče ni najel, v ničemer ne nosi podobe nebeškega kraljestva, v katerem bi doživeli ljubezen, pomoč, tolažbo, upanje. To so ljudje brez upanja.
Toda to je človeško razmišljanje. V prvem berilu smo slišali preroka Izaija, ki je posodil svoja usta Gospodu, da spregovori: »moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota, ampak so moje misli in moja pota visoko nad vašimi mislimi in potmi.« Bog razmišlja drugače. Jezus, ki pripoveduje učencem to priliko, misli drugače. Njegovo srce je dobro, četudi so srca ljudi trda; njegovo oko je dobo, četudi so človeške oči hudobne. Če te vsi prezrejo, če te nihče ne opazi, je vendarle Bog tisti, ki te ne spregleda.
Gospod kliče oba: tistega, ki ga vidijo in povzdigujejo vsi – tistega, ki je od zgodnjega jutra v vinogradu in vsi vidijo njegovo delo, kot tudi tistega, ki ga ne opazi nihče, ki zanj ni nikomur mar. Za oba velja Gospodov klic v vinograd – to je klic k svetosti, da postaneta sveta. Prvi, ki je cenjen pred ljudmi, ki ga vsi hvalijo, se bo za ta cilj pač bolj potil; tisti, ki ga opazi Bog v njegovi zapuščenosti, ko ni nikomur na svetu mar, pa se bo manj potil. Kateri je potemtakem na boljšem?
Samo pomislimo, koliko je danes ljudi, ki jih nihče ne najame; ljudi, ki so prezrti, osamljeni, nikomur mar. Tudi v našem okolju jih ne manjka. Vsem tem Gospod zagotavlja, da niso prezrti, trkajo pa na našo vest.
Franc Likar, župnik
