Že spet zahtevne in težke Božje besede; zakaj so tako pogosto takšne… Kar naprej o križu, odpovedi, ponižnosti, krotkosti, kot da smo na svetu samo zato, da nas življenje tlači in trpinči.
Prvo berilo nam predstavi preroka Jeremija, ki ga Bog pošilja oznanjat dobo trpljenja, nasilja in preizkušenj. Toda ljudstvo si pred tem oznanilom zatiska ušesa in raje posluša preroke, ki se mu dobrikajo. Prerok Jeremija je ljudem v posmeh, razglašajo ga za neuravnovešenega, tako da še njega samega začne prevzemati skušnjava, da bi odstopil od Boga in od oznanila, ki ga je prejel. Občutek ima, da ga je Bog preslepil, da ga vleče za nos. Vendar pa po drugi strani v njem deluje Božja milost in ga nagovarja, naj da ostane zvest in sprejme nase tudi trpljenje, ki mu ga bodo prizadeli ljudje. In je sprejel.
Zelo podobno nam o odpovedovanju in trpljenju govori Jezus v evangeliju. Vabi nas, naj sprejmemo vsak svoj križ. Naj se odpovemo sebi. To vabilo ne zveni prijetno. Veliko lepše se sliši njegovo povabilo na gostijo, ali ko govori o ljubezni.
Toda pomembno je, da se naučimo razlikovati nekaj: Jezus ne zahteva, da se odpovemo tistemu, kar smo, temu, kar smo prejeli od Boga, ampak temu, kar smo »postali« sami, ali kar so iz nas naredili drugi ljudje mimo Božjega načrta in njegove volje. Mi smo Božja podoba, smo nekaj zelo dobrega, lepega in dragocenega. Ni se treba odpovedati temu, kar je ustvaril Bog, ampak temu, kar smo naredili sami. Da bomo bolje razumeli, za kaj gre, si pomagajmo s kakšno primerjavo iz umetnosti. Poglejmo kakšno umetnino, ki so jo sčasoma ljudje pokvarili s kakšnimi svojimi »modnimi dodatki« ali zamenjavami. Kaj je treba narediti? Te dodatke je treba odstraniti, da umetnina znova zasije v prvotni lepoti, kot jo je dal umetnik, ko je ustvarjal. Ali kakšna dragocena slika, ki skozi stoletja oksidira, se zamaže do neprepoznavnosti. Treba jo je očistiti, restavrirati….
Tako je z nami in na to misli Jezus, ko pravi naj se odpovemo sebi: tistim navadam, mišljenjem, obnašanjem, ki smo jih sami navlekli nase ali pa so nam jih nametali drugi. Tega ni malo. Svojo Božjo podobo prevlečemo bolj ali manj debelo plastjo egoizma, nezvestobe, nevere. Sveti Pavel to iznakaženo podobo imenuje »zemeljska podoba«, ki je v nasprotju z »nebeško podobo«, podobnostjo Jezusu.
Odpovedati se sebi pa ni dejanje, ki bi vodilo v konec in smrt, ampak v življenje, v lepoto in veselje.
»Odpovedati se« pomeni reči »ne« neštetim slabim stvarem, ki silijo v nas. Na televiziji je razvratna oddaja, jaz pa ji rečem »ne«, ne bom s tem mazal svojih oči in srca. To je odpoved sebi. Takšnih in drugačnih priložnosti za odpoved sebi je brez števila. Vsakokrat, ko rečemo »ne« grehu, rečemo »da« ljubezni; ko rečemo »ne« sebi, rečemo »da« bližnjemu; ko se odpovemo sebi, se odločimo za drugega. V tem je resnično življenje.
Franc Likar, župnik
