V današnji Božji besedi smo morda pozorni na nekajkrat omenjen predmet – ključ. Ključ je ena od najbolj pogostih stvari, ki jih imamo v rokah. Pomeni dostop do nečesa; pomeni imetje, pomeni oblast. Tako v prvem berilu prerok Izaija opisuje menjavo oblasti, ki jo Gospod vzame nepoštenemu upravniku Sobnu in jo izroči novemu oskrbniku, Elijakimu. Ob tem celo obljubi, da bodo ključe oblasti imeli celo njegovi potomci, za vedno. Misli na hišo slavnega kralja Davida in njegovo potomstvo, ki doseže vrh v kralju vseh kraljev, Jezusu Kristusu. Tudi v evangeljski pripovedi, ko apostol Peter izpove vero v Jezusa – Mesija, slišimo besedo ključ.

Svet je tako urejen, da imamo takšne in drugačne ključe pravzaprav vsi ljudje. Ključi, s katerimi rokujemo, pa ne predstavljajo samo oblasti nad nečim, kakor bi mogli soditi ob primerih iz prebrane Božje besede. Veliko bolj kot to pomenijo zaupanje in odgovornost. V tem dvojnem pomenu moramo razlagati tudi Božjo besedo. Ti ključi niso samo v rokah Petra, papeža, so tudi v naših rokah. So ključi nebeškega kraljestva. S krstom, s tem, ko pripadamo Cerkvi, so nam zaupani trije ključi, ki nam odpirajo ta vrata: vera, upanje in ljubezen. Za nas veljajo celo tiste Jezusove besede, za katere se zdi, da ne morejo biti namenjene čisto nikomur drugemu, kot samo Petru: »Karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Kreposti: vera, upanje in ljubezen so nam zaupane od Boga. Z njimi odpiramo vrata v nebesa sebi in še marsikomu; ali pa tudi zapiramo, če teh ključev nimamo stalno v rokah ali smo jih celo izgubili.

Vsi imamo še in še izkušenj, da se da ključe tudi izgubiti. Tudi vere, upanja in ljubezni ni težko izgubiti. Tako ostajamo zunaj, pred vrati. Nismo deležni srečanja z Bogom in njegovimi dobrinami, ki jih ima na drugi strani vrat pripravljene za nas. Odpirajo nam vrata do vedno globljega spoznavanja Boga, s tem pa do vedno globlje ljubezni. Nič nas ne opraviči za izgubo teh ključev, pa tudi rezervnih, nadomestnih ključev ni. Ne naša svobodna volja, ne naša raztresenost in pozabljivost. Kakor krst, ki smo ga prejeli, smo prejeli enkrat za vselej in je nenadomestljiv dar.

O skrbnem ravnanju s temi ključi nam pričajo svetniki. Najprej so odprli vrata Mariji in mnogim mučencem, najpogumnejšim pričevalcem za Kristusa. Vsak dan so vsak na svoj način živeli evangelij, vztrajali v zvestobi Bogu in s tem kar so s trudom dosegli, potrjevali, da upanje ni zaman. To pa tudi izpričuje, da ključi vere, upanja in ljubezni niso bili še izgotovljeni, ko smo jih prejeli. Vse življenje jih pilimo, prilagajamo, popravljamo. To je naša naloga, delo za vse življenje. Pri tem prizadevanju nam prihaja naproti Jezus sam, ki z enim ključem odpira vsa vrata v srca nas vseh in vstopa skoznje v zakramentih.

Prosimo Gospoda zase in za druge, da teh ključev, ki so nam zaupani, ne bi nikdar izgubili.

Franc Likar, župnik