Že nekaj nedelj se pri maši srečujemo z Jezusovimi čudeži. Ob njih smo se lahko zamislili predvsem ob resnici, da je za čudež odločilnega pomena človekova vera. Posebno močno potrditev te resnice nam daje opis čudežnega dogodka iz današnjega evangelija.
Na kaj smo najbolj pozorni ob srečanju Jezusa in kánaanske žene?
Dveh dovolj pomembnih stvari se lahko vsi naučimo od te žene.
Prvič: vztrajnost. Pozorni smo na njeno vztrajnost, ki je za Jezusove učence nadležnost. Zanje je bila tečna, treba se jo je čimprej odkrižati, ker ima Jezus veliko pomembnejšega dela, kot je ukvarjanje s to tujko, ki sploh ne pripada judovski veri. Kaj pa lahko ona ve o Jezusu!
Žena ne odneha. Stvar, zaradi katere prosi Jezusa je prevelika, da bi se umaknila – gre za biti ali ne biti njenega otroka. Katera mati ne bi naredila vsega za svojega otroka? Gre preko vseh ovir, mimo vseh ozirov, pozabi na oliko. Vera te žene gre preko vseh ovir, ko iz pogovora med njo in Jezusom ni razbrati kančka možnosti, da bo njena prošnja uslišana. Ve pa, da Jezus lahko to stori. In če lahko, ne razume, zakaj ne bi!
Pravim, da se od te žene vsi učimo vztrajnosti. Vztrajni smo, če je naša vera dovolj močna. Na misel mi pride cela vrsta slovenskih svetniških kandidatov, ki čakajo, da bodo razglašeni za blažene in svete. Kar nič se ne premakne. Kdo lahko premakne? Vera. Vera, ki premika gore, ki je zaupljiva, tečna. Za razglasitev kandidata za svetnika je potreben dokaz o čudežu na njegovo priprošnjo. Čudeža pa ni in ni. Morda prav zato ne, ker se v svojih stiskah ne zatekamo k priprošnji teh naših kandidatov. Po domače: ker ne verujemo, da lahko pomagajo. Kaj storijo današnje matere in očetje, ko njihove otroke muči hudi duh? Se pravi, ko se oddaljujejo od Boga, ko jih gledajo, kako so alergični na vse, kar spominja na Boga ali na Cerkev?
Drugič. Kánaanska žena ni bila zamerljiva. Zamerljivost je huda skušnjava. Nihče ni varen pred njeno okužbo, še zlasti ne v dobi, ko smo ljudje tako vzneseni, tako ponosni nase in ko se nam zdi, da nikogar za nič ne potrebujemo. Zamerljivost do ljudi in zamerljivost do Boga. Zamerljivost ustvarja blokade in prekinja odnose. Obrneš se proč in zamera te bo žrla in uničevala v bog ve kako dolgo v prihodnost. Žena ni zamerila Jezusu zmerljivke s psom, pač pa jo je spretno, skoraj s humorjem obrnila sebi v prid: »saj vem, kaj sem; zavedam se, da nisem vredna pogovarjati se z Jezusom, pa saj ne prosim, zase, prosim za otroka, nekaj drobtinic, ne celega kosa kruha, ker vem, da ga nisem vredna.« To je Jezusa razorožilo, kakor ga je razorožila podobna prošnja rimskega stotnika: za služabnika je prosil in v isti sapi izpovedal, da ni vreden, da bi jezus stopil pod njegovo streho.
Za premagovanje zamer in zamerljivosti, ki je grobokop medsebojnega sožitja, je potrebne veliko ponižnosti, vaje v skromnejšem razmišljanju o sebi. Če je kaj veličine v nas, je sad Božje ljubezni, ki nas sprejema takšne kot smo.
Franc Likar, župnik
