Ali Bog resnično vodi svet in človeka? Se zanima za nas, mu je mar, kaj se z nami dogaja? Kako Bog reagira na zlo, na nasilje, na krivice in laži?
Večno vprašanje, ki si ga iz dneva v dan, iz roda v rod postavljamo ljudje in iščemo odgovor. Tudi Elija, ki smo ga srečali v prvem berilu. Bil je v stiski, na robu moči, ko zazna Božjo prisotnost v lahnem pišu vetra. Da, Bog vodi dogajanje sveta kljub temu, da se nič ne sliši, da nič ne ropota in ne razbija. Bog je milina. Na zlo, ki se dogaja v svetu, ne odgovarja z maščevanjem.
Ta nauk lepo povzema in dopolni evangelij. Jezusovi učenci so v čolnu, veter jim je nasproten, čoln premetava. Ob četrti nočni straži, torej ko se je že danilo, so zagledali Jezusa, ki je stopal po vodi, njim naproti. Prestrašili so se, mislili so, da je prikazen. Prvi ga je prepoznal Peter, stopil je iz čolna in uspelo mu je hoditi po morju, kakor je hodil Jezus. A se je zbal in začel potapljati. Jezus mu je pomagal, skupaj sta stopila v čoln in veter se je polegel.
Ta čoln iz prilike kristjani prepoznavamo kot Kristusovo Cerkev. Na tem čolnu smo mi. Temu čolnu, kot pravi Jezus, je veter nasproten in viharji ga premetavajo. Mi, ki smo na čolnu, smo več ali manj vedno v strahu, kaj bo z nami. Tem strahovom se pridružijo še vsakovrstni dvomi: ali nas je kapitan zapustil, ali sploh kdo ve za nas. Ali se kot kristjani in kot člani Cerkve, ne počutimo kot neke vrste brodolomci v tem svetu? Marsikoga prevzame misel, da bi izstopi iz čolna in gre Jezusa iskat na svojo pest, po svoje, drugam. Tako se je odločil Peter. A ni šlo, njegova vera je bila prešibka. Kdor čoln zapusti, je izpostavljen mnogim nevarnostim. Vera posameznika je preslabotna, da bi se spopadla z valovi in viharji. Zato je modro ostati v čolnu, v skupnosti. Danes je to še kako pomembno; kristjan ohrani vero, ostane kristjan in kot kristjan preživi, če je povezan s skupnostjo; če se odloči, da bo sam iskal svojo pot do Boga, mimo Cerkve in brez skupnosti, ga bodo valovi odnesli.
Drugo sporočilo se nanaša na čas, ko se je to dogajalo. Jezus se približa učencem, ko noč že mineva, ko so na koncu svojih moči in jih niti bližina dneva več ne more opogumiti. Jezus jih je pustil, da so se dodobra namučili. S tem so tudi spoznali, koliko zmorejo sami. Izmučeni so spoznali, da se sami ne morejo rešiti. Kako pomembna šola za toliko ljudi, ki mislijo, da zmorejo vse sami, da je vse v njihovih rokah, v njihovem znanju in moči.
Po drugi strani pa apostoli s svojim nočnim prizadevanjem učijo tudi nas, namreč, da se je z valovi treba boriti. Apostoli so v tisti noči, ko Jezusa ni bilo, dali vse od sebe. Z valovi nevere, z vetrovi, ki butajo v vero posameznika, v vero krščanskih družin, z valovi, ki so tako ali drugače nasprotni Cerkvi, se je treba boriti. Jezus nas pusti, da naredimo vse, kar je v naši moči. Ne smemo se zanašati, da se bo Bog boril namesto nas, da bo storil tisto, kar lahko storimo sami. Bog ne bo kar sam od sebe reševal valov današnje nevere in vseh viharjev zla, ki butajo po svetu.
Bog ne rešuje naše lahkomiselnosti; ne bo skrbel za to, da ne bomo oblečeni padli v vodo. Bo pa stopil v čoln, ko bomo spoznali svoje meje in se z vero prepustili njegovemu vodstvu. Prosimo ga, naj nas ne neha opogumljati.
Franc Likar, župnik
