V nekaj naslednjih nedeljah nam bodo evangeljski odlomki spregovorili o nekaterih Jezusovih čudežih. Ob čudežih, ki jih je Jezus delal, se od nekdaj krešejo mnenja. Za nekatere so rezultat hipnoze ali magije, za druge navadna izmišljotina ali kvečjemu pravljica, za nas verne pa znamenje Božje ljubezni do nas, njegove naklonjenosti, usmiljenja in sočutja.
Prav v tem pomenu lepo zasije pred nami čudežna pomnožitev kruha v puščavi. Evangelist na začetku celo pove razlog, zaradi katerega je Jezus naredil ta čudež: ljudstvo se mu je smililo. Ves dan jim je delil hrano za dušo. Skrb za dušo pa ni edino, kar Jezus čuti do nas. Skrbi ga cel človek, tudi njegovo telesno življenje in njegove potrebe.
Proti temu slišimo pogost ugovor nevernih ali slabo vernih ljudi: zakaj Jezus tega ne dela tudi danes. Zakaj ne deli kruha tolikim milijonom lačnih po svetu. Njih število zelo narašča.
Jezus čudež pomnožitve kruha in rib ponavlja vedno in povsod in nikoli ne preneha. Ozrimo se okoli sebe. Če smo v teh poletnih dneh na deželi, se spomnimo, da so bile še pred nekaj tedni njive prekrite z zlatim žitnim klasjem, ki je danes že spravljeno v žitnicah. Če smo na morju, vidimo ribiče, ki vlečejo na kopno polne mreže rib. Posejanih je bilo nekaj pesti pšenice, pa ga dobiš nazaj cele vreče. Ribe, ki se ulovijo, niso edine; iz roda v rod jih ribiči zajemajo iz vode, pa jih ne zmanjka.
Ali ni to čudežna pomnožitev? In tako je z vsem ostalim od česar živimo. To so enaki čudeži, a ker se dogajajo vsako leto, se nanje navadimo in rečemo, da so rezultat naravnih sil. Odvadili smo se reči, da je nekaj, kar nam zraste na polju ali druge Božji dar. Samo če nam toča vse oklesti, rečemo, da je to zakrivil Bog.
Je komu uspelo znanstveno ugotoviti, zakaj narava rodi obilje sadov? Zakaj zrno, ki je padlo v zemljo, umre, potem pa skali, prebode zemljo, raste in dozori? Pa tudi če vse to znanosti uspe razložiti, na zadnji »zakaj« nima odgovora. Kdo ukazuje naravi, da to dela s tako neverjetno natančnostjo?
Jezus je čudežno pomnožil kruh v puščavi prav zato, da bi nam pomagal zavedati se prav te redne množitve kruha, ki se vsako leto, iz dneva v dan dogaja pred našimi očmi.
Bo kdo rekel, da to še vedno ni odgovor na vprašanje o milijonih lačnih po svetu. Pa je, le neke podrobnosti v evangeliju ne smemo prezreti. Jezus je za čudež uporabil tisto malenkost, ki jo je človek imel pri sebi: pet hlebov in dve ribi – nič za tisočglavo množico. Tiste, ki so to imeli pri sebi – zase, je povabil, naj delijo. Dajte jim vi jesti. Jezus tudi danes prosi, naj naredimo isto. Vsi bodo jedli in se nasitili.
Vse se je dogajalo v puščavi – kjer ni nič. Edina rešitev, da v puščavi preživiš, je, da prisluhneš temu, kar ti naroča Bog. V puščavi boš preživel samo, če boš pomagal preživeti tistemu poleg sebe. V puščavi nihče ne preživi sam. Skrb za zgolj lastno preživetje nas ne bo rešila. Skrb za lastno preživetje se mora nujno srečati z ljubeznijo do bližnjega. V obojem pa mora biti prostor za Boga in njegov glas. Tako bova preživela oba.
Franc LIkar, župnik
