Vsi se strinjamo s trditvijo, da da nam Bog hoče dobro, da nam zato pomaga, deli dobrote. Ali vedno ob tem tudi posluša naše prošnje, pa nismo vedno tako gotovi in se nam zatakne. Ko poslušamo današnje prvo berilo o Salomonu, bi takoj brez pomisleka pritrdili, da nam Bog daje, kar si želimo. Prav edinstvena je ponudba Boga, ko vpraša Salomona, kaj naj mu da, česa naj si želi. A vemo tudi, da v realnosti ni vedno tako. To je bila v resnici preizkušnja, ki jo je Salomon dobro prestal. Prosil je za razumno srce. Ni prosil za nič materialnega, nič zemeljskega, zgolj človeškega, na primer zdravja ali dolgega življenja.
Kaj pa naše želje? Velikokrat so zelo materialne, kot želje razvajenih otrok. Kaj je najbolj narobe s takimi željami? To, da hipoma, ko dosežemo njihovo izpolnitev, z dobljenim nismo zadovoljni in se nam takoj porodijo nove želje, z izpolnitvijo katerih seveda prav tako ne bomo zadovoljni. To nam govori o tem, kako naše želje sploh niso želje, resnične želje, vredne človeka, vredne našega dostojanstva.
Prošnja, ki jo je izrekel Salomon, je bila Bogu všeč. Zaželel si je, da bilo njegovo srce poslušno – ne Božje ampak njegovo, Salomonovo srce. Naša želja je pogosto čisto nasprotje tega: želimo si, da bi Bog imel poslušno srce: da bi nas slišal in takoj ustregel. Salomon se je zavedal svoje neizkušenosti. Smo mi zares dovolj izkušeni v spopadanju z življenjskimi izzivi, ki nas vsak dan zadevajo? Kako težko priznamo, da smo neizkušeni. Bojimo se, da bo ranjen naš ponos, naš ugled, če bomo priznali, da pri svojih 60 ali 80 letih ne znamo vsega. Naša resnična življenjska modrost in zrelost se meri z količino naše ponižnosti. Prevelika zaverovanost vase je napuh. Napuh pa je oče vseh grehov. Napuhnjen človek ima pokvarjen kompas, ki ne kaže več na Boga, ampak na njega samega. Napuhnjenemu človeku se naenkrat zdi, da ve vsaj toliko kot Bog. Salomon je vedel, da je prav to mnoge njegove prednike na kraljevskem prestolu, privedlo v pogubo in narod v nesrečo.
Nasproti zemeljskemu kraljestvu, kakršno je bilo Salomonovo in so druga kraljestva, o katerih govorijo učbeniki zgodovine, stoji Božje kraljestvo. Božje je najprej zato, ker je zgrajeno na resnici, ki je Božja; je kraljestvo miru in ljubezni. Zgrajeno na ponižnem priznanju, da mu vlada Bog in ne na človeški domišljiji in modrosti.
To kraljestvo je edino, za kar se je vredno potruditi z vsemi močmi, zanj zastaviti vse: tako nam govori evangelij. Je zaklad na njivi. Vredno je kupiti celo njivo, se pravi vse zastaviti, vse uporabiti za ta cilj. Je biser, za katerega je vredno vse prodati. Nič ni vredno več od njega. Naša večnost, naša večna sreča pri Bogu nima cene na tem svetu; nihče nima toliko materialnega bogastva, da bi si nebesa kupil. Lahko pa jih dobim z dobroto, ko z nenavezanim srcem gledam na to, kar je zemeljsko, od tega sveta. Na to mislimo tudi danes, ko nas na Krištofovo nedeljo nagovarjajo stiske našim misijonarjev. Odrekli so se udobju, ki bi ga lahko živeli, da bi bilo vsaj malo lažje živeti tistim, ki so brez vsega. S takšno modrostjo se uresničuje Božje kraljestvo.
Franc Likar, župnik
