V središču današnjega bogoslužja je tema o Božji besedi. Primerja jo z naravo. V prvem berilu iz preroka Izaija beremo, da je Božja beseda za človeka enako pomembna kot dež za naravo. Kakor daje dež zemlji rodovitnost, tako daje Božja beseda rodovitnost človeškemu duhovnemu svetu. vse, kar ljudje dobrega spoznamo in storimo, zmoremo samo zato, ker nas je dosegel Božji glas, njegova beseda in njegov navdih.
Resnično drži, da je Bog napisal dve knjigi. Ena je sveto pismo, druga knjiga je narava. Obe sta namenjeni našemu življenju, našemu obstoju. Kaj je Bog na začetku naročil človeku: naj gospoduje zemlji in naj posluša njegov glas. Človekovo preživetje je odvisno od sobivanja z Bogom in stvarstvom, naravo. Z obema mora biti v sozvočju. To dvoje je zelo dobro razumel sv. Frančišek Asiški, ki je ob tem, ko je Boga imenoval Oče, stvari imenoval brate in sestre: brat sonce, sestra luna, zemlja, voda… poznamo.
Sveti Frančišek je svoje brate učil tega bratskega in sestrskega odnosa do narave, z naročilom, naj skrbijo, da bo živelo vse, kar je Bog ustvaril. Vrtnar je moral pustiti neobdelan košček zemlje, da bi imele svoj prostor tudi divje rastline in plevel. Naj naravi ne jemljejo preveč, ampak le toliko, kolikor potrebujejo. Govoril je, naj ne kradejo naravi. V naši dobi smo se prav temu zelo izneverili. Naravi krademo dobrine in jih razmetujemo kot nevzgojeni otroci. S tem krademo prihodnjim generacijam, ki se bodo zaradi tega znašle v dramatičnem pomanjkanju.
Tudi na to misli apostol Pavel, ki nam v današnjem drugem berilu govori, da stvarstvo trpi, vzdihuje in hrepeni. Hrepeni po našem odgovornem ravnanju. Stvarstvo ve bolje od nas, da smo od njega odvisni in da mora ono, stvarstvo, za človeka postati lestev, po kateri se vzpenja k Bogu. Mi pa dostikrat v tem stvarstvu delamo ravno obratno: kopljemo si jamo, prepad, v katerega lahko vsak čas sami zgrmimo.
Bog nam je torej napisal dve knjigi: eno sestavljajo besede, drugo stvari. Obe sta odprti, da iz njih pobiramo, se učimo in hranimo. Čudovit povzetek obeh knjig je evharistija. V evharistiji se združita knjiga Božje besede in knjiga njegovega stvarstva. Pri evharistiji, Jezusu – Bogu pod podobo kruha od nekdaj čutimo veliko spoštovanje. Eden najstrožjih predpisov, ki veljajo zlasti za duhovnike je, naj se, kar da skrbno pazimo, da se drobtinice od evharistije ne izgubijo, da ne padejo tla. Toda takšna spoštljivost v ravnanju mora veljati tudi za vsebino, ki jo zajemamo iz obeh knjig. Prav v tem pomenu se moramo vprašati, kako ravnamo z besedami, ki jih zajemamo iz Svetega pisma: smo dovolj spoštljivi in pazljivi, da nam ne padajo na tla, da ne letijo mimo naših ušes, še bolj mimo naših src? Kako poslušamo Božjo besedo – pri maši, kadar jo sami beremo ali nam jo berejo drugi. Koliko drobtin ali kar celih grižljajev spustimo na tla!
Velja pa se vprašati tudi, kako ravnamo z drobtinami iz druge knjige, iz knjige Božjega stvarstva: ne pozabimo, da so svete, kakor drobtine Božjega kruha na oltarju, ki se primejo pozlačene posode. Enako Božje so; Bog jih je ustvaril in Bog nam jih je dal.
Franc Likar, župnik
