Podobno kot na 4. velikonočno nedeljo, ki nedelja Dobrega Pastirja in nedelja duhovnih poklicev, nas tudi danes, na praznik sv. bratov Cirila in Metoda, božja beseda nagovarja s podobami pastirja in ovc. Evangelij ju imenuje dobra pastirja, enako, kot Jezus imenuje sam sebe. Jezus je dobri pastir, ki mu je mar za vsako ovco, to pomeni, za vsakega človeka. Tudi življenje da za svoje ovce.

Prvi, ki so nadaljevali delo Dobrega pastirja Jezusa, so bili apostoli in za njimi nešteti pogumni oznanjevalci, ki so se po svojih najboljših močeh trudili posnemati Dobrega Pastirja. Pred skoraj 1200 leti sta bila tudi sv. brata Ciril in Metod. Zaradi svojega velikega dela, ki sta ga opravila v korist slovanskih in s tem tudi našega naroda, ju častimo kot svoja posebna zavetnika, kar je potrdil papež sv. Janez Pavel II., ko ju je leta 1980 razglasil za sozavetnika Evrope. S tem je sam kot Slovan naglasil, da Evropa niso samo romanski in germanski narodi, ampak jo dejavno tvorimo tudi Slovani. Brez slovanskih narodov bi, kot je rekel, Evropa imela samo »polovico pljuč«.

S praznikom sv. Cirila in Metoda Slovenci vsako leto povezujemo tudi obhajanje t.i. nedelje Slovencev po svetu. V duhu prebrane Božje besede moremo lažje razumeti, da smo Slovenci kot narod »ena čreda«, ker smo povezani med seboj po krvi, kulturi in veri; še posebno ko se zbiramo ob Dobrem pastirju Jezusu. Kot narod na je v veliki meri oblikovala prav ista vera. Čeprav smo Slovenci razkropljeni po vsem svetu, pa nas povezujejo vrednote slovenske besede, na poseben način slovenske pesmi, najbolj pa skupna vera. Ko se bomo tem trem vrednotam odrekli, nas ne bo več. Kajti to so naše korenine, brez katerih ne moremo živeti; ne moremo živeti brez narodne zavesti in zgodovinskega spomina. Poživljanje teh prvin je naša skupna naloga, da bi mogli preživeti v tej nasilni globalizaciji, ki je prav v zadnjem času – čeprav razgaljena – pokazala svoje zobe.

Bog nas je skozi vso zgodovino varoval, da nas niso ti ali oni zobje raztrgali. To je delal predvsem tako, da nam je pošiljal dobre pastirje po svojem srcu: mnoge škofe, duhovnike, ki so kazali in utirali pot naprej – obdarovane s tako močjo, da si je ni mogoče razlagati drugače, kot da je bila poseben Božji dar. Bog nam je naklanjal veliko svoje odrešilne skrbi. Slovanska brata Ciril in Metod sta tako močno znamenje te Božje naklonjenosti našemu narodu, da je tudi danes, ko se zdi vse drugo pomembnejše kot vera, ni mogoče spregledati. Postavila sta temelje slovanski krščanski omiki.

Bila sta grškega rodu, doma iz ugledne družine v Solunu. Ciril je bil najmlajši od devetih otrok, bister in željan znanja. Obvladal je vse tedanje svetne in bogoslovne znanosti. Ponujali so mu najvišje službe na cesarskem dvoru, pa mu ni bilo zanje. Postal je duhovnik, medtem pa je tudi njegov starejši brat Metod vstopil v samostan in postal menih. Ko je leta 862 moravski knez Rastislav prosil bizantinskega cesarja Mihaela, naj mu pošlje misijonarje, ki bi znali ljudstvu v domačem jeziku oznanjati evangelij, je ta poslal Cirila in Metoda. Vneto sta misijonarila po širnem slovanskem ozemlju, prišla tudi k slovenskemu knezu Koclju, ki ju je z veseljem sprejel in jima poslal 50 fantov, da sta jih vzgojila v duhovnike. Šla sta tudi v Rim s prošnjo, da bi jima papež odobril bogoslužje v slovanskem jeziku. Ker sta globoko doumela evangeljski nauk o enakosti vseh ljudi pred Bogom, sta se nesebično zavzela za zelo zapostavljene Slovane. Papež Hadrijan se je prepričal o njunih iskrenih namenih in o njuni apostolski gorečnosti ter potrdil slovanske bogoslužne knjige.

Hudi napori so izčrpali Cirila, da je med tem obiskom Rima umrl in je v Rimu pokopan v cerkvi sv. Klementa, Metod pa je papež posvetil v nadškofa in se je vrnil na Moravsko. Tu pa je naletel na močno nasprotovanje nemških misijonarjev. Zelo so ga preganjali, tri leta so ga imeli v zaporu, obtožili so ga krivoverstva. Do smrti ni odnehal braniti pravic Cerkve in Slovanskih ljudstev.

Sveta brata sta tudi trden most med krščanskim vzhodom in zahodom, danes bi rekli pravoslavnim in katoliškim svetom, ki sta se že tedaj začela med seboj razhajati. Ljubezen do Dobrega pastirja ju je pritegnila k delu za spravo in edinost. Prav v utrjevanju krščanske edinosti sta sv. brata postala vzor vsem, ki si prizadevajo za ta velik cilj: da bi vsi kristjani postali spet eno v veri in ljubezni.

Tudi sami bomo največ storili za blagor Kristusove cerkve, če bomo dosledno živeli iz vere, ki sta nam jo s tolikšnimi napori in žrtvami oznanjala sveta brata in nešteti oznanjevalci skozi vso zgodovino do danes.

Franc Likar, župnik