Kadar pomislimo na Sveto Trojico – troedinega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha, nam običajno pride na misel, da je to nekaj, česar ne razumemo; da je to velika in prevelika skrivnost, da bi se z njo ukvarjali.

V Božji besedi pa nam vsi trije odlomki, ki smo jih brali, govorijo, da to ne drži. Bog sploh ni nerazumljiv. Bog ni nobena skrivnost, odmaknjena našemu razumevanju in dojemanju. Bog je ljubezen; tista ljubezen, v kateri se gibljemo in smo.

Krona današnje Božje besede pa so prelepe besede iz evangelija: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sin, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil.« Bog je v svoji ljubezni storil za nas vse, kar je bilo mogoče storiti. Takšen je torej naš Bog; ljubezen, ki se pretaka med Očetom, Sinom in Svetim Duhom in se iz njih izliva na nas. Bog ni samotar na nebeškem tronu. Bog hodi s svojim ljudstvom, ki je takšno kot je, trdovratno, kot ugotavlja Mojzes, a prav zato potrebuje Boga, da prebiva v njegovi sredi.

Na znani ruski ikoni Svete Trojice, ki jo je naslikal menih Rubljov, so upodobljeni trije angeli, ki obiščejo Abrahama. Zgodbo verjetno poznamo. K Abrahamu si prišli trije možje, ki jih Abraham ni poznal. Sprejel jih je, kot je sprejel vsakega popotnika. Posedel jih je za mizo in postregel. Ob tem ni vedel, da streže angelom, Božjim poslancem. Preden so se mu popotniki zahvalili in šli naprej, so mu obljubili, da bo čez eno leto imel sina. Šele tedaj je spoznal, da je stregel samemu Bogu. Za umetnika, ki je upodobil te tri može kot tri angele, ki sedijo za mizo, je to podoba Svete Trojice. Bog prihaja k človeku na obisk; človek ga z ljubeznijo gostoljubno sprejme – v popotniku, v sočloveku, ki mu je poslan na življenjsko pot, da mu pomaga. Bog pa se človeku oddolži in mu povrne s tistim bogastvom, do katerega človek drugače ne more priti. To je najlepši opis srečevanja in sobivanja človeka z Bogom. Bog prihaja med nas, z nami živi in svoje življenje deli z nami.

Sveti Janez Zlatousti je dejal, da je za nas najbolj pristna podoba Svete Trojice človeška družina. Kaj ustvarja družino drugega, kot ljubezen. In kaj družina daje navzven drugega, kot ljubezen. Ljubezen moža, ženo, otroka združuje v družino. Kjer ni ljubezni, ni družine, četudi nekaj ljudi živi skupaj. Živeti skupaj še ne pomeni biti družina. Kot posamezniki smo različni, vsak s svojim značajem. Ko vso različnost povežemo z ljubeznijo, postanemo eno, smo družina, podoba Svete Trojice: različni kot osebe, a eno v ljubezni. Skozi družino se spoznava Bog; kdo je in kakšen je. Brez zdravih, trdnih družin, ki jih ustvarja in vzdržuje ljubezen, je tudi podoba Boga izkrivljena in popačena. Če ne bomo imeli vzorov prave družine, tudi ne bomo več vedeli kakšen je Bog. In obratno. Če bomo pozabili na Boga, bomo tudi ljudje, čeprav pod isto streho, živeli med seboj kot roboti s številkami.

Naj nas resnica, ki nam je danes oznanjena, da je Bog ljubezen razveseli in opogumi, da se bo uresničilo voščilo, ki nam ga je izrekel apostol Pavel: Bog miru in ljubezni naj bo z vami.

Franc Likar, župnik