Obhajanje velike noči se v Cerkvi in bogoslužju, ki mu v teh dneh sledimo, nagiba proti binkoštim. Tako nam prvo berilo govori o Svetem Duhu. V Samariji so mnogi ljudje sprejeli krščansko oznanilo. Dva apostola, ki sta prišla pogledat iz Jeruzalema, sta kmalu ugotovila, da so ljudje sicer krščeni, ne kažejo pa nobenih znamenj tega dejstva: brez veselja, brez navdušenja… Vsi so živeli in se obnašali kot pred krstom. Apostola sta zato naredila še eno znamenje, ki nakazuje današnji zakrament svete birme: »Tedaj sta nanje polagala roke in prejemali so Svetega Duha.«
Kaj pomeni ta prejem Svetega Duha pa nam razloži Jezus sam v evangeliju. Prvo, kar je pomembno je, da Svetega Duha imenuje Tolažnik: »Oče ga bo poslal v mojem imenu, in on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Tolažnik je eno najlepših imen za Svetega Duha in za Boga samega. Kolikokrat se že v stari zavezi Bog predstavi, pa tudi izkaže kot tolažnik. Pri Izaiju lepo beremo: »Jaz sem, ki vas tolažim… Bog tolaži človeka enako, kakor mati tolaži svojega otroka.
Ta podoba prav tako pride velikokrat do izraza v novi zavezi, pri Jezusu: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi….« Zakaj? Zaradi tolažbe. Prva Cerkev, komaj rojena iz velike noči in binkošti, je močno izkusila navzočnost Svetega Duha kot tolažnika in zagovornika, zaveznika v zunanjih in notranjih stiskah. Svetega Duha, ki skozi vse čase življenja Cerkve nadaljuje Kristusovo delo, se ne da opisati drugače kakor Tolažnik, ki »ostaja pri nas vekomaj«. Cerkev skozi vsa stoletja doživlja navzočnost Svetega Duha na enak način kot na začetku. Sveti Duh Tolažnik je zagovornik, odvetnik Jezusovih učencev pred tožniki in sodniki tega sveta, ki Cerkev stalno obtožujejo, ji nasprotujejo, ji podtikajo slabe namene in jo napadajo.
Sveti Bonaventura pravi, da je Tolažba Svetega Duha popolna in ne polovična. Sveti Duh ne tolaži tako, kakor tolaži svet – na pol in zlagano, ker tolaži meso in rani dušo. Svet, ki poveličuje telesno in ubija duhovno, ki se v času blaginje hvali in dobrika, v času stiske pa se obrača proč, se norčuje in obsoja.« kot da bi sveti Bonaventura napisal te misli za naš današnji trenutek in stanje v naši druži.
Iz poglobljenega razmišljanja o Tolažniku pridemo še naprej, vsak do samega sebe. Ker smo po birmi potrjeni s Svetih Duhom, ki je duh Tolažnik, iz tega sledi, da ni dovolj razmišljati, kaj pomeni izraz Tolažnik za Svetega Duha, niti ga ni dovolj častiti in klicati s tem imenom, ampak moramo sami postajati tolažniki. Po Svetem Duhu je v naša srca izlita Božja ljubezen, kot piše apostol Pavel v Pismu Rimljanom. Ljubezen, s katero nas Bog ljubi, je tista, s katero mi ljubimo brate. Tolažba, s katero Bog nas tolaži, je tista, s katero mi tolažimo brate. Sveti Duh nas usposablja za to poslanstvo, smo Božja roka, roka Boga, ki tolaži. Bog ne more pobožati trpečega človeka, za to potrebuje našo roko. Bog vliva v naša srca Duha Tolažnika, ker nas potrebuje, ker noče in ne more drugače biti Bog. Sveti Pavel je to razumel, ko nam je v pismu Tesaloničanom napisal kratko povabilo: »Tolažite drug drugega!«.
Veliko priložnosti se nam daje, iz dneva v dan, da to izpolnjujemo, prosimo pa, da bi to potrebo tudi zaznali.
Franc Likar, župnik
