Obhajanje 5. velikonočne nedelje nas v Janezovem evangeliju popelje nazaj k zadnji večerji. Janezovo poročilo o zadnji večerji je polno zaskrbljenosti, ki jo razberemo iz zadržanja apostolov. To zaskrbljenost zelo čuti tudi Jezus in jo takoj poskuša zmanjšat: »Vaše srce naj se ne vznemirja!« Pretrese nas, kako Jezusa bolj skrbi za apostole kot pa zanj samega, saj je vendar vedel, kaj ga čaka v tisti noči in naslednji dan, na veliki petek.

Odlomek, ki smo ga poslušali, je delček dolgega Jezusovega poslovilnega govora. Začne se z opogumljajočim povabilom, naj se učenci ne bojijo: »Vaše srce naj se ne vznemirja!« Kako aktualno za vsako dobo, za vsak trenutek človeške zgodovine in kako pomenljivo vedno na nov način. Besede, ki pomirjajo. Pomirjale se ljudi skozi težke trenutke v dolgi zgodovini, ko so ljudem pretile neštete nevarnosti; vojne, lakota, naravne nesreče in nadloge, bolezni in vseh vrst gorja. Vedno so se slišale tudi te Jezusove besede: vaše srce naj se ne vznemirja. Zakaj ne? Zato, ker trpljenje, stiske in preizkušnje niso cilj tega sveta in ne nas, ki smo ta trenutek na njem. Apostola Tomaž in Filip sta se temu čudila, ni jima šlo v glavo: ne poznamo poti… pokaži nam Očeta. Cilj je tam, kamor po svojem trpljenju in vstajenju odhaja Jezus – k Očetu. On sam odhaja tja, da tudi nam pripravi prostor. Tako beremo v današnjem odlomku.

Pot do tega cilja pa je Jezus sam. Kako? Če je pot on sam, potem je jasno, kaj je ta pot – vse to, kar je on sam: ljubezen, usmiljenje, odpuščanje, žrtvovanje, tudi trpljenje in tudi smrt. To so resničnosti, ki so za slehernega človeka na zemlji edina pot do cilja. Stiske tega sveta so nujna pot do cilja, zaradi katerega smo na svetu, ta cilj je Bog, je naše večno bivanje v njem. Stiske in vznemirjanja in so del našega življenja.

Vsi vemo, kaj je največja stiska tega trenutka za nas in za ves svet, pandemija, ki nas je zajela. Strah, skrb, stiska ob tem je dvojna. Prvi je strah pred boleznijo in smrtjo, ki lahko zadene nas ali naše najbližje. Hvala Bogu, izkazalo se je, da ta nevarnost ni največja. Večjo nevarnost prinaša druga razsežnost pandemije in to je oddaljevanje med ljudmi, to, da se ljudje bojimo srečati drug drugega, čeprav nismo med seboj sovražni, ampak prav nasprotno.

Nekdo je, ki v pandemiji uživa, ki mu je prišla kot naročena in si mane roke, To je hudič. Če je kdaj užival, uživa sedaj. Pandemija je njegova velika priložnost, kakršne morda še nikdar ni imel. Pa ne zato, ker se veseli umiranja ljudi zaradi bolezni. Hudič se ne veseli naše smrti, odkar se je zgodila Jezusova zmaga nad smrtjo. Smrt je njegov poraz. Zelo pa se veseli teh drugih posledic pandemije: oddaljevanja ljudi enega od drugega. Sploh se mu ni treba truditi, da se med seboj skregamo. On izkorišča situacijo zato, da seje nezaupanje. V strahu in nezaupanju bodo ljudje postajali sebični, zaprti vse, izgubljali bodo čut drug za drugega.

Naš izziv je, čemu se bomo sedaj prepustili: strahovom, ki jih prinaša pandemija, ali Jezusu, ki je rekel: »Vaše srce naj se ne vznemirja… v hiši mojega očeta je mnogo bivališč. Tam ni nevarnosti okužbe, tam ne bo mask.« In ki je rekel: »zaupajte, jaz sem svet premagal.«

Marsikdo mi je rekel, če se to ne bi zgodil vsaj zdaj, za veliko noč, ko bi se vsaj v kakšnem drugem letnem času. Morda pa je bil to najboljši čas, da se je to zgodilo: čas, ki nam govori zmagi življenja, čas, ko smo slišali – pa četudi samo preko TV: »Mir vam bodi, ne bojte se!«

Franc Likar, župnik