Gora Tabor, gora Jezusove spremenitve, je bila za trenutek gora Božjega sijaja in neizrekljivega miru. Dobro je, da smo tukaj! Tu si zgradimo bivališča! Pa se oglasi Jezus in reče: Vstanite! Čeprav neradi, se brez besed odpravijo z gore v dolino, kjer jih spet čakajo napori, dvomi in nasprotovanja.

Ta prizor osvetljuje izkušnjo, ki jo je kdaj deležen vsak kristjan. Za kratek čas se v naše življenje, v življenje naših družin, naselijo redki trenutki »nebeške blaženosti«. Gotovo smo že vsi doživeli kakšen posebno lep dogodek, ki nas je močneje zaznamoval, morda tudi za dalj časa ali pa je komu celo spremenil življenje. Pomembno je, da ob takšnih edinstvenih dogodkih pomislimo, da niso slučajni. Ob njih je treba pomisliti, kaj nam Bog z njimi sporoča. S takšnimi »nebeško lepimi« dogodki nas Bog želi opogumiti in okrepiti za prenašanje življenjskih bremen, ki so pred nami. Tako, kakor je tudi Jezusovo spremenjenje na gori izbranim učencem pomagalo, da so laže prebrodili krizo ob izgubi svojega Učitelja.

Gospod čaka, da se nam razodene: da nas opogumlja, da nam svetuje, da nas opominja. Zato nas vabi, da se redno zavedamo te njegove prisotnosti in se obračamo nanj. Biti moramo pozorni, da trenutkov, v katerih nas močneje nagovarja, ne spregledamo. Način te stalne povezanosti z njim je molitev. Tudi čudežna spremenitev na gori Tabor se je zgodila med molitvijo.

Sredi težav, obveznosti in naglice, se nam lahko stemni in poti pred seboj ne vidimo več. Zlahka pademo v skušnjavo apostola Petra, ki je malo pred tem Jezusu branil iti v Jeruzalem, kraj trpljenja in smrti, ali pa v skušnjavo Zebedejevih sinov, ki sta špekulativno računala na častni mesti na levici in desnici Božje slave. Tako je, kadar svoje poglede na življenje postavljamo na prvo mesto in prezremo tisto, kaj Bog od nas želi in kakšne načrte ima on z nami.

Z gore spremenitve nam Jezus sporoča, da naše življenje ni v ustavljanju ob lepih trenutkih in da takrat, ko teh trenutkov ni, ne počnemo drugega kot žalujemo za njimi. Molitev, osebna, družinska, ali z brati in sestrami v cerkvi, je prednostno sredstvo za to, da v vsakdanjem življenju držimo pravo smer. Kakšen blagoslov je, če družina najde nekaj minut, da se skupaj postavi pred Gospoda. Takrat mu pripovedujemo o stvareh, ki nam grenijo vsakdan, mu jemljejo sijaj in vanj prinašajo oblake in temo. Kako nas bo molitev razbremenila in nam vrnila pogum.

Hkrati pa Gospoda poslušajmo. Molitev je tudi poslušanje. Očetov glas iz nebes: »Ta je moj ljubljeni sin, njega poslušajte!« je namenjen nam, da bi v molitvi poslušali Boga. Bog ima pripravljen odgovor na vsako našo molitev.

Lažje bomo sprejemali Božjo voljo, tudi tisto, česar na začetku ne bomo razumeli. Tako je ravnal Abraham, ki smo ga srečali v prvem berilu. Pravi sadovi molitve so naše odločitve, ko naredimo tisto, kar Bog od nas pričakuje. Zato nam je dan postni čas. Bog nam ga pošilja, da se v njem spremenimo, s pomočjo odpovedi, dobrih del in molitve. Tako bo vsak naš dan blestel v sijaju Božje bližine.

Franc Likar, župnik