Ni naključje, da so božični prazniki tesno povezani z družino. Sreča vsakega človeškega življenja je družina. Tudi Jezus je šel pot te sreče. Bil je deležen njenega varstva, ljubezni in skrbi, s katero sta ga obdajala Marija in Sveti Jožef. Sveta družina je velika potrditev nujnosti družine za človeka – tako posameznika kot družbo in človeštvo. Ni pa družina sama na sebi največja vrednota, ki bi se ji moralo vse drugo ukloniti. Višja vrednota je človek, oseba, posamezni član družine. Družina je ustanovljena zaradi človeka, njemu mora omogočati, da v njej uresničuje samega sebe. Zato je družina človekova pravica. Vsak človek ima pravico do družine, da se v njej v njej v polni meri razvije v samostojno, zrelo osebnost. Človek ima pravico do staršev, do očeta in matere, pravico do njune skrbi in vzgoje. Za krščansko družino velja, da ima vsak otrok tudi pravico, da se nauči ljubiti Boga. Ima pravico, da ga starši izročajo Bogu, pravico do blagoslova staršev. Pa tudi starši sami rastejo, napredujejo, se bogatijo ob otrocih, če so jima podarjeni. Sveti Jožef se je dopolnjeval ob Mariji oba skupaj pa ob Jezusu.
Odveč je poudarjati, kako nenadomestljivo vlogo ima družina v življenju vsakega od nas. Iz zdravih družin prihajajo zdrave osebnosti. Tudi zdravje naroda je odvisno od zdravih družin, propad naroda se začne s propadanjem družine. Svetost, ki jo občudujemo pri sveti nazareški družini, je klic in vabilo, pot in smer za vsako človeško družino. Na tej poti so z vsako družino Jezus, Marija in Jožef.
Še toliko bolj pomembno se je tega zavedati, ker nobena družina ni obvarovana pred preizkušnjami. Posebej nas na to opomni današnji evangelij. Sveta družina na begu v Egipt. Beg. Ta dogodek pove veliko. Beg, begunstvo, begunci: vsak dan bolj domača beseda. Na tisoče družin in posameznikov vsak dan doživlja usodo begunstva. Dnevno spremljamo novice o tem. Obstaja pa tudi notranji, ne samo tak – zunanji beg. Notranji beg v družinah samih. Beg med zakoncema, ko se eden drugemu umikata, beg, ko se pogovor spreminja v jezikanje, kričanje, očitanje, zmerjanje, obtoževanje, poniževanje… Beg v svojo sobo, ko otrok za seboj zaklene vrata – beg v svet interneta, beg v zasvojenost, beg v nezdravo družbo… Beg, ki se tragično konča z razbitjem družine.
Kdo nas lahko pred tem obvaruje? Angel, kot je pozval svetega Jožefa. O angelih je danes nadvse moderno govoriti, a te predstave vse po vrsti sečejo mimo, v prazno. Angeli tu, angeli tam, vse tja do večnosti – da ga lahko 'biksaš' po mili volji, nazadnje boš padel - kam drugam kot v naročje angelov. Te predstave so hudičeva zanka, nič drugega. Zanka, ki jo je nastavil hudič že Jezusu v času 40-dnevnega bivanja v puščavi (vsi poznamo evangeljsko poročilo o tem dogodku). Bog angelov ne pošilja za potuho, ampak za varstvo, takrat, ko se trudimo biti poslušni Bogu. To nam tudi sporoča dogodek angela pri Jožefu, ki mu naroči, naj se umakne v Egipt. Angel mu ne predlaga lažje, ampak težjo pot, ki pa je odrešilna. Angel je tisti, ki sporoča, opominja in opozarja pred nevarnostjo. Zato pa ga je treba poslušati in ubogati.
Kje pa so angeli? Jih ne vidimo, jih ne slišimo. Da jih bomo videli in slišali, moramo biti najprej angeli drug drugemu. Starši otrokom. Angelov glas je glas moža ženi in žene možu, bratu, sestri, vnuku, nečaku. Glas, ki svari pred Herodom, ki se dobrika, a na koncu pogublja. Zato obljubimo in hkrati prosimo, da bomo drug drugemu glas angela, ker samo ta glas prinaša srečo in blagoslov.
Franc Likar, župnik
