Preskoči na vsebino


Krepost potrpežljivosti

Na današnjo, že tretjo adventno nedeljo, ko se že zelo bliža praznik Jezusovega rojstva n nas Božja beseda spodbuja, naj bo naše pričakovanje polno, nam apostol Jakob v 2. berilu priporoča tudi potrpežljivost: »Potrpite do Gospodovega prihoda. Poljedelec pričakuje sad in potrpežljivo čaka«. Apostol govori o bližini Gospodovega prihoda in kakšna mora biti ob tem naša drža pričakovanja. Vsako pričakovanje mora spremljati potrpežljivost. Dandanes je življenje zaznamovano z neučakanostjo: vse hočemo takoj. Pričakovanje z nestrpnostjo ni dobro; neučakanost ne obrodi pravih sadov. Neučakanost je slaba drža, ker se ji hitro pridruži slaba volja in jeza. V advent to gotovo ne sodi, to je nekaj, česar se trudimo znebiti in postati boljši: bolj umirjeni in potrpežljivi. Advent je čas veselega pričakovanja in hrepenenja. »Ubogim se oznanja evangelij«, smo slišali v današnjem evangeliju. Vemo, da evangelij pomeni »vesela vest«. Italijanski pesnik Leopardi je zapisal, da je pričakovanje vir največjega veselja. O tem imamo veliko izkušenj. Na primer pričakovanje Miklavža, ki je otrokom v minulih dneh prineslo toliko veselja. Koliko živahnosti, koliko neverjetnih idej, neke zdrave fantazije in lepih misli pride iz otrok, pa tudi iz odraslih. Nobena stvar ne miruje. Zaradi veselega pričakovanja. Ali ni človek pravzaprav bolj vesel dokler nekaj pričakuje, kot pa potem, ko pričakovano dobi?

Ko govorimo o adventnem pričakovanju, pa lahko dodamo še nekaj, Adventno pričakovanje je nekaj posebnega. To, kar pričakujemo, v resnici že imamo. To so Božji darovi; so del naše vsakdanjosti in niso zgolj neka prihodnost. Božji darovi dajejo smisel in polnost naši sedanjosti in nas vsak trenutek nagovarjajo. Zato za kristjana ni nekega »praznega časa«, časa »brez ničesar«, časa, ko nimamo nič, ko se nič ne dogaja.

Kaj potem sploh pričakujemo; v čem je naše pričakovanje? Naše pričakovanje je v resnici Božje pričakovanje; v adventu izpolnjujemo to, kar pričakuje Bog, da v tem času storimo. In kolikor smo uspešni, toliko smo tudi veseli in izpolnjeni.

Seveda k temu lahko veliko pripomorejo tudi vse zunanje stvari, ki si jih v tem dneh pripravimo, da nam je lepo. Adventni venec, lučke, sladke medene dobrote so bile od davnaj ljudem znamenje veselja in upanja na lepši svet, ki ga ustvarja Bog s svojim prihajanjem. Kot bi hoteli reči: Kjer je Bog, tam ni grenkobe; tam je zemlja eno z nebesi, človek je eno z Bogom in z ljudmi. Življenje z Bogom je sladko, kot so sladke dobrote na božični mizi.

Pri tem pa je nujna krepost potrpežljivosti, ki nam jo tako goreče polaga na srce apostol Jakob v drugem berilu. Božjih darov se ne da dočakat brez potrpežljivosti. Kaj pomeni potrpežljivost v vsakdanjem življenju, vemo vsi, vsak ima svoje izkušnje: potrpeti je treba v kakšnih neugodnih okoliščinah, z drugimi ljudmi, sami s seboj – s svojimi pomanjkljivostmi, če hočemo ohraniti notranji mir in zadovoljstvo in tudi če hočemo napredovati v dobrem. Apostol Jakob nas lepo povabi, kaj je treba narediti, da ne bo prevladala nad nami nepotrpežljivost s svojimi slabimi sadovi. Pravi: poljedelec potrpežljivo čaka ne dež. Sejmo semena dobrote, ljubezni, sprave – po svojim močeh. To je tisto, kar Bog ve, da zmoremo in to od nas pričakuje – to je Božje pričakovanje. Božje pričakovanje, Božji advent so naša dobra dejanja. In potrpeti, kakor tudi Bog potrpi z nami.


Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF