V zaključnem delu cerkvenega leta nas Božja beseda popelje v razmišljanja o poslednjih dogodkih človeške zgodovine in sveta. To so dogodki, ki odkrivajo globok smisel tudi naše sedanjosti, ki jo živimo. Povedo, da zgodovina in človeštvo ne gresta proti »koncu«, ampak proti »cilju«. Med enim in drugim je velika razlika. Nič ne bo končano, razen greha. Vse, kar je na tem svetu živeto v ljubezni, pa bo doseglo cilj. Najzgovornejše znamenje tega je Jezusov križ. Jezusova smrt na križu ni pomenila konca, ampak cilj – novo, večno življenje. In mi smo povabljeni, da v sedanjosti živimo vsak svoj križ kot seme novega sveta in novega življenja. Skratka: živeti moramo tako, da ne bomo zgrešili smisla našega bivanja na svetu. Jezus nas ne straši s koncem sveta, ampak nas prav nasprotno odvrača od strahu pred koncem. Ta strah pa premagujemo tako, da svojega življenja ne živimo v sebičnosti, v navezanosti na svoje ugodje in udobje. Na poseben način nas na to spominja papež Frančišek, ki je pred tremi leti današnjo, predzadnjo nedeljo v cerkvenem letu razglasil za svetovni dan ubogih. Program našega življenja na svetu morajo biti evangeljske besede, zapisane v znanem 25. poglavju Matejevega evangelija, ki ga je papež vzel za podlago svoje poslanice ob letošnjem dnevu ubogih:
»Če smo zares kristjani, ne moremo prezreti, kako nas sveto pismo nenehno opozarja na uboge; stiskane, ponižane in pobite na tla. Jezus vas ta sporočila povzema v besede: 'Kar koli ste storili enemu teh mojih najmlajših bratov, ste meni storili!' Spregledati ta Jezusov opomin bi pomenilo evangeliju vzeti konkretnost«, pravi papež.
Tako živeti evangelij nas same utrjuje v zvesti hoji za Gospodom naproti večnosti. Takšno utrjevanje nam je še kako potrebno, če pomislimo, na kaj vse nas opozarja današnji evangelij: Jezusov učenec mora računati na stiske, preganjanja, da ga bodo vlačili pred sodišča, metali v ječe. »S svojo stanovitnostjo si pridobite svoje življenje!« so bile zadnje besede današnjega evangelija. Vsak od nas si lahko postavi vprašanje: bom ostal zvest, ko bo šlo »na trdo«? Ko me bodo obrekovali, mi podtikali nečedne namene, me žalili, ko mi bodo na pladnju nosili dokaze, da Boga ni in se norčevali iz moje vere? Kje bom dobil moč? Na istem mestu, pri tistem, zardi katerega me stiskajo – pri Bogu samem, ki ti bo v pravem trenutku dal besedo, ki jo je treba reči. On sam bo dal potrebno zgovornost. To pomeni, da bo Gospod sam njegov najmočnejši zagovornik.
V tem pomenu moramo razumeti tudi besede preroka Malahija iz prvega berila: »Vam, ki se bojite mojega imena!« če hočemo računati, da bo Gospod naš zagovornik, se moramo varovati lastne predrznosti in krivičnosti. Predrznost je v tem, da človek hoče prestavljati meje, ki jih je postavil Bog. Meje, ki človeka varujejo. Drža »strahu Božjega«, ki je sedmi dar Svetega Duha, prepoznava, da je varno živeti samo znotraj Božjih meja. Žal je danes bolj cenjeno, da »si upaš«, cenjeno je izzivanje vsega, tudi Boga. Človek se tako igra z odrešenjem. Na to nas opozarja in pred tem nas hoče obvarovati s povabilom k stanovitnosti in zaupanju. Ta stanovitnost in zaupanje prinašata blagoslov v naš sedanji trenutek: »v miru delajte in jejte svoj kruh«. Sreče, miru in zadovoljstva ni v beganju sem in tja, kar človek včasih tako rad počne. Bog nam ponuja veliko več miru, kot si ga lahko zagotovimo sami in nas obvaruje strahov, v katere silimo takrat, ko prestopamo meje.
Naj nas tudi današnja beseda iz Gospodovih ust bodri, opogumlja in pomirja.
Franc Likar, župnik
