Čas bogoslužnega leta se izteka. Svetopisemska berila nas spominjajo na resničnosti, ki nas čakajo ob koncu življenja in človeške zgodovine. Ena od teh je tudi vstajenje našega telesa, ko se bo zemeljska zgodovina prelila v večnost. Ob tej resnici so se ustavljale naše misli tudi v dneh ob prazniku Vseh svetih in spomina na naše pokojne.
Vprašanje o življenju po smrti pa človeka zanima in vznemirja vedno, v vsakem času. Med ljudmi vedno krožijo o tem različna mnenja, kakor je bilo tudi v času Jezusovega življenja na zemlji. Evangelist Luka nam predstavi versko ločino saducejev, ki niso priznavali vstajenja od mrtvih, čeprav so tudi oni imeli Sveto pismo za svojo knjigo in je tudi že v Stari zavezi marsikje izpričana resnica o posmrtnem življenju. Zmota teh saducejev je bila v tem, da so Sveto pismo brali kot hladni razumarji in so v njem prezrli bistveno. Bistvena v Svetem pismu pa je resnica o Božji moči, ki presega vse, tudi človeški razum. Ta Božja moč, ki je na začetku iz nič poklicala v bivanje človeka, bo na koncu uresničila tudi njegovo vstajenje. Vstajenje ni delo narave, ampak Božje vsemogočnosti.
Jezus poudarja, da je stanje vstalih od mrtvih duhovno, različno od bivanja na zemlji. Za to, kar je duhovno, pa smo ljudje vedno manj dovzetni in vedno težje sprejmemo. Nesmiselno si je predstavljati nebesa z našim zemeljskim, zgolj človeškim spoznanjem. Tako je nesmiselno govoriti o zakonskem življenju v nebesih. Jezus je jasen. Najvišji smisel zakonske zveze je rojstvo otrok in s tem nadaljevanje življenja na zemlji. V nebesih bodo živeli samo tisti, ki so spočeti in rojeni na zemlji – drugih v nebesih ni.
V tej luči se tudi pokaže, da je posredovanje človeškega življenja na zemlji najveličastnejše dejanje: vsako rojstvo je rojstvo za večnost. Človek na zemlji ne posreduje samo zemeljskega ampak tudi večno življenje. Ničesar večjega si ne moremo misliti, kot je to, da drugemu omogočimo življenje, ki se ne bo končalo s telesno smrtjo, ampak se bo prelilo v večnost. Kakšna čast je to za človeka! In kakšna sreča bo v večnosti objem tistih, ki so življenje posredovali; podarili in tistih, ki so življenje prejeli; torej mož in žena, staršev in otrok. Bistvo nebeške sreče bo prav ta objem. Vezi, ki so nastale na zemlji in so posredovale življenje – življenje za vso večnost, nikakor ne bodo v nebesih prenehale. Dobile bodo novo, božansko vrednost, ko se bo človek zares v polnosti prepoznal kot sodelavce Stvarnika. To bo tisto angelsko življenje. Človek bo srečen, ker bo zrl srečne vse tiste, ki jih je na zemlji ljubil in s tem osrečeval Boga. Nebesa so podaljšana ljubezen, ki jo živimo tu na zemlji. To pomenijo besede, da Bog ni Bog mrtvih, ampak živih. Njemu vse živi, kakor pravi knjiga Modrosti, ki Boga imenuje »življenje ljubeči Gospod«.
Naj nam današnje sporočilo evangelija, ki se nam zdi zaradi zgodbe o tistih sedmih zaporednih mož ene žene neresnično in izmišljeno, poživiti vero v resničnost, ki jo dejansko oznanja: vero v večno srečo, ki se bo zgodila z našim odgovornim sodelovanjem s Stvarnikom na tem svetu.
Franc Likar, župnik
