Gospod je do vsega, kar biva, prizanesljiv in usmiljen. Ta misel iz današnjega prvega berila, ki je iz knjige modrosti daje ton celotni Božji besedi, ki nam je danes namenjena v premišljevanje. Mnogi ljudje tega ne morejo in nočejo verjeti, Kljub vsemu hudemu »Ljubiš namreč vse, kar je… zakaj, ko bi kaj sovražil, tega ne bi ustvaril«. Vse pripada Bogu, tudi grešnik. Bog vse ljubi, vse je njegovo.

To razsežnost Božje ljubezni odpira današnji evangelij o Jezusovem srečanju z Zahejem. Bil je bogat, v službi, ki jo je opravljal, ni bil pošten. Ljudje ga niso imeli radi, zato se jim je izmikal. To mu ni dalo miru. Iskal je priložnosti, da bi se rešil iz tega mučnega stanja, v katero je padel. To priložnost je zaznal, ko je izvedel, da je v Jeriho prišel Jezus. Želel ga je vsaj videti. Zaradi pogledov ljudi se je skril med listje divje smokve. Mislil je, da se bo tam skril tudi pred Jezusovim pogledom. Jezus bi ga utegnil grajati zaradi njegove grešnosti, utegnil bi ga še bolj osramotiti pred množico.

Toda Jezusovemu pogledu nihče ne uide. Jezus ga je videl skozi listje in veje, ki zanj niso ovira. Uspelo se mu je skriti pred množico, pred ljudmi, ni pa mu uspelo pred Jezusom. Pogosto je tako. Pred ljudmi se ni težko umakniti, pred Bogom to ne gre. On vidi ne samo skozi veje in listje, vidi skozi človeka, vidi dušo.

Jezus vidi tudi Zahejevo stisko, njegovo zadrego. Povabi ga naj stopi z drevesa; naj stopi iz greha. Drevo pomeni greh. Greh je pomenilo že tisto drevo v raju. Zahej je spoznal, da v skrivanju ni rešitve. Prišel je trenutek: morda edini v življenju. To je trenutek, ko mora svoje življenje razgrniti pred Gospoda. In tega trenutka se ni prestrašil, ampak se ga je razveselil. To pa ja najbolj pomembno. Jezus je v Zahejevem pogledu spoznal željo po rešitvi. Zahej je bolnik, ki potrebuje zdravnika. To je videl samo Jezus; množica tega ni videla; množica je v Zaheju videla grešnika, ki zasluži kazen.

Dalje je Zahej spoznal Jezusovo namero, da mu bo pomagal. Razveselil se je priložnosti, da se reši iz zavoženega življenja in je pripravljen začeti znova. Pripravljen se je odpovedati vsemu in poravnati vse krivice, da bo z ljudmi spet lahko vzpostavil iskrene in prijateljske odnose. To je bistvo vsakega spreobrnjenja; vsake naše spovedi: da obnovimo pretrgane odnose z Bogom in z ljudmi, če smo bili do njih krivični.

Zahejeva zgodba je namenjena nam. Jezus ni med nami, da bi nad nami izvrševal sodbo in obsodbo zaradi naših slabih dejanj, ampak ker se želi srečati z našo zapletenostjo v greh. Ne dela se, kot da nas ne vidi, ne spregleda naših grešnih navad. Zelo dobro jih vidi in zelo resno jih vzame. Če jih vzamemo tako tudi mi, temu sledi veselo srečanje z njim, v objemu njega, ki nas ljubi in je do nas neskončno usmiljen.

Jezus vedno čaka na priložnost, da se bi srečal z nami, ko se mu bomo odprli. Kdaj in kako se to zgodi, je odvisno predvsem od nas. Seveda nas marsikaj zmoti, da tega na naredimo: pogum nam vzame množica, ljudje, ki nas ne razumejo, ki nas podcenjujejo in zavračajo; ovira nas okolica, duha časa in javno mnenje, v katerem živimo.

Toda Bog bo sam našel pot, če bomo sami dovolj pogumni in vztrajni. Zato ga ne nehajmo prositi, naj nas ne spregleda, tudi če se kdaj zdi, da se mu sami skrivamo.

Franc Likar, župmik