V zadnjih nedeljah nas Božja beseda pri sveti maši vabi v razmišljanje o molitvi. Spomnimo se, kako je bil prejšnjo nedeljo kot vztrajen molivec predstavljen Mojzes z dvignjenimi rokami in kako so mu jih drugi možje podpirali, ko so mu začele omahovati; ali kako je uboga vdova vztrajno in že kar nadležno prosila sodnika, naj ji pomaga do pravice.

Tudi danes nam Božja beseda zagotavlja, da je Bog posebno blizu tistim, ki mu povsem zaupajo, ki mu o sebi vse povedo, ki se pred Bogom ne pretvarjajo, ki se ne zanašajo nase. Za človeka je zares pomembno, da vidi sebe v pravi luči, da se vidi tako, kakor ga vidi Bog. To pa ni mogoče brez prave mere ponižnosti, brez tega, da se človek zaveda svoje šibkosti in slabotnosti. Biti do sebe iskren. Veseliti se svojih dobrih strani, svojih uspehov, je prav, vendar ne na farizejev način, ki je v velikem napuhu pozabil, da je vse, kar dobrega zna in zmore, Božji dar. Ko gre za molitev, je prvo načelo priznati svojo odvisnost od Boga. Molitev ni razkazovanje. Temelj molitve je ponižno priznanje, da brez Boga, sam iz sebe, ne morem uspevati v dobrem. Zardi napuha v farizejevem srcu ni prostora za Boga. Čemu farizej sploh moli, čemu potrebuje molitev, če pa vse sam zna in zmore? Bog na napuh ne odgovarja.

Višek pa doseže ta napuh v primerjanju z drugimi ljudmi, ki so seveda veliko slabši od njega. Drugi bi morali biti takšni, kot sem jaz, pa bi bil na svetu red, vladala bi pravičnost, vse bi teklo po predpisih, vsak bi opravil svoje dolžnosti. V cerkvi bo vse klapalo: vsi ljudje bi bili v nedeljo v cerkvi pri maši, vse molitve bi zmolili, redno bi bili enkrat na mesec pri spovedi, o ločitvah zakoncev, o izvenzakonskih skupnostih ne bi bilo govora. Po birmi bi vsi mladi hodili v cerkev. Kako imeniten bi bil ta svet! Toda, ali res? Še zdaleč ne. Manjkalo bi bistveno, tisto, na čemer svet stoji: ljubezen. Kaj pomaga farizeju njegova pravičnost, če pa v srcu nima kapljice ljubezni? Farizej je pozabil, da ljudje nismo in ne moremo bit popolni, tudi on ne. Da bi tudi v svetu, ki bi se vrtel po njegovem protokolu, človeku vseeno spodrsnilo. In kaj takrat? Če takrat ni ljubezni, ki odpušča, ki prizanese, ki se z usmiljenjem ozre na cestninarja, namesto da s prstom pokaže nanj? Farizejeva pravičnost se v trenutku sesuje v ruševino. Ker pa je Bog drugačen od njega, se to ne zgodi, ampak gre svet dalje. Svet ni prostor pravičnih, ampak grešnikov. Takšnih, kot je cestninar in takšnih, kot je farizej. Svet ne bi bil srečen, če bi bili vsi popolni, ampak če bi vsi prihajali pred Boga takšni kot smo: v iskrenem priznanju, da nismo popolni; odkriti in preprosti.

In ob tem vemo še nekaj: da iskreno prihajanje pred Boga ne pomeni, da lahko živimo in delamo tako, kot se nam zljubi, češ, saj je Bog usmiljen. Potreben je trud, veliko truda in prizadevanja. Kaj je rekel apostol Pavel v drugem berilu? »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil.« vseživljenjsko vztrajanje v veri, v ljubeči povezanosti z Bogom, je naša glavna naloga. Kaj nam bo na koncu pomagalo vse drugo, če pa smo se odtrgali od Boga – potem se bo naš življenjski boj iztekel v prazno.

Kje naj kristjan dobiva moč za to, da more kolikor toliko modro krmariti skozi življenje, če ne iz žive zavesti, da sta njegovo življenje in njegova prihodnost v Božji roki. Zato pa se na Boga obrača vztrajno, goreče, predano in ponižno. Samo ta pot je dovolj zanesljiva, da nas ne zanaša – ne na cestninarjevo in ne na farizejevo stran.

Franc Likar, župnik