Na današnjo misijonsko nedeljo nas Božja beseda vabi k molitvi; k vztrajni, zaupljivi, tudi drzni molitvi. Tako kot je sodnik pomagal vdovi do pravice zaradi njenega vztrajnega moledovanja, ali kakor je bil Bog pozoren na Mojzesove roke, ki jih je dvigal proti nebu, tako tudi mi lahko izprosimo od Boga tisto, kar potrebujemo. Danes za misijone: za misijonske dežele, za misijonarje, pa tudi za nas same, da bi bili v svojem vsakdanjem življenju pogumni in vztrajni pričevalci vere v Kristusa. To pa bomo, če ima Kristusa resnično radi in smo ga postavili v središče svojega življenja, če se trudimo živeti v skladu z evangelijem.
Misijoni pomenijo širjenje in utrjevanje Božjega kraljestva v svetu in med nami. To pomeni širjenje in utrjevanje dobrote, ljubezni, miru, sprave, sožitja in razumevanja, medsebojne delitve tega, kar imamo… in še in še lahko naštevamo. Božje kraljestvo je vse, kar naredimo, da bilo na tem svetu lepo: ne samo nam, ne samo meni, ampak tudi drugim, pravzaprav vsem ljudem.
Božje kraljestvo se ne more širiti, če ga ne podpira goreča, vztrajna in stalna molitev. Na to nas želi spomniti papež Frančišek, ki je letošnji oktober razglasil za izredni misijonski mesec. Zakaj je izbral prav oktober? Verjetno zato, ker to najbolj »paše« iz treh razlogov. Prvi je ta, da v oktobru obhajamo misijonsko nedeljo, ki na poseben način vsako leto zaznamuje ta mesec. Drugu razlog je, da prvi dan meseca oktobra obhajamo god zavetnice misijonov, svete Terezije Deteta Jezusa oz. »male Terezike«. Ta svetnica je zavetnica misijonov, čeprav sama nikoli ni bila v misijonih, ampak je vse svoje življenje redovnice preživela za zidovi strogega karmeličanskega samostana. V njenih zapiskih, ki so zbrani v knjigi Povest duše, opisuje, kako priti k Bogu po poti duhovnega otroštva. To je njena »mala pot«. Te poti je pravzaprav sposoben vsak človek. Odkrila je, da je njen poklic in njeno mesto v Cerkvi ljubezen. »V srcu Cerkve želim biti ljubezen!« so njene znane besede. Bogu je služila z majhnimi dejanji, kot jih opravljamo vsi ljudje. Trudila pa se je, da je v vsa dejanja vpletla veliko ljubezni. Mnoge drobna dejanja in vsakdanje majhne žrtve je Bogu darovala za misijone. To ji je dajalo izredno navdušenje in notranjo srečo. S tem je trkala na vrata Božjega kraljestva, na Božje srce in izprosila svetu velike milosti.
Ali ne delajo misijonarji enako? Njihovo delo spoznavamo iz mnogih pričevanj, ki jih najdemo zapisana tu in tam, na primer v zelo prijetni reviji Misijonska obzorja, ki jo imamo v Sloveniji. Delo misijonarjev je delo drobnih vsakdanjih stvari, ki jih delajo za ljudi v misijonih. saj velikih dejanj niti ne morejo delati, ker večinoma nimajo ne pogojev ne denarja. Pomembno pa je imeti veliko srce, da v drobna dejanja polagajo ljubezen. Ali ne zmore tega prav vsak izmed nas?
Tretji razlog, zakaj je prav oktober mesec misijonov? Ker je mesec rožnega venca. Molitev je prvo in najpomembnejše misijonsko poslanstvo. Brez molitve nobeno delo ne prinaša blagoslova. Rožni venec je vzor nenehne molitve. Nima dveh koncev, ampak je venec. Kjer je njegov konec, tam je že spet nov začetek. Po vzoru rožnega venca naj bo tudi naša molitev nenehna, zato vztrajna in zaupna.
Fran Likar, župnik
