Bogoslužje Božje besede nas pri današnji sveti maši popelje v razmišljanje o veri. Da je vera temelj, na katerem je vredno graditi stavbo svojega življenja, sicer se poruši. Svari nas pred tem, da bi vero v ta svet in njegove dobrine pomešali z vero v Boga in večne dobrine; in končno, da je vera silna moč – če jo primerjamo z silami narave, ruva drevje in prestavlja gore. Vera iz nemogočega dela mogoče, spreminja svet, ko spreminja posameznega človeka.
Zato je dostikrat edina smiselna prošnja ta, ki so jo Jezusu izrekli apostoli in je uvod v današnji evangelij: »Gospod, pomnoži nam vero!« Pomnoži – Jezus pravi, da ni pomembna količina, lahko jo je samo za velikost gorčičnega zrna, najmanjšega med vsemi semeni, ki padejo v zemljo. Pomembno je, da je to seme živo. V gorčičnem zrnu je življenje, ki se razraste v najmogočnejše drevo. Vero je treba ohranjati pri življenju. Mnogi to zrno zaprejo v lepo škatlico od kakšnega birmanskega darila in spravijo v predal, za spomin. Tam bo zrno vere propadlo in strohnelo. Nič ne bo koristilo, ker bo ostalo pozabljeno med otroškimi spomini. Seme vere je treba posejati, zalivati in okopavati, se vsak trenutek veseliti njegove rasti.
Ko posekajo kakšno veliko staro drevo, na tistem mestu zazija praznina. Kako zeva praznina, kjer ni vere; kjer je vera nekdaj bila pa jo je nekaj izpodsekalo. Naša družba se je znašla v duhovni praznini. Ni sejala gorčičnih semen vere in tistih vrednot, ki rastejo edino iz nje. Na dolgi rok se to ne izide. Vera zahteva trdo delo, kakor delo hlapca, kot ga omenja današnji evangelij. Hlapec mora poznati svoje dolžnosti in jih tudi izpolnjevati, ne pa se postavlja pred Gospodarja in nad njega. V odnosu do Boga ne moremo in ne smemo postati drugo kot hlapci. Vedeti moramo za svoje dolžnosti in jih izpolnjevati. Bog ni v ničemer naš dolžnik, saj nam že tako daje vse. Ničesar nimamo, kar ne bi bilo njegovo. S tem ko živimo po veri, ne delamo Bogu usluge. Kar mislimo, da delamo za Boga, delamo v resnici zase. Iz naših molitev, naše zvestobe zakramentom, iz naši dobrih del iz naše plemenitosti, raste gorčično zrno naše vere in nad pomaga živeti.
Danes je rožnovenska nedelja. Mesec oktober nas želi spomniti na lepoto molitve rožnega venca. Molitev je dihanje duše. Dihanje ohranja življenje. Molitev ohranja pri življenju gorčično zrno naše vere. Moliti rožni venec pomeni posvetiti nekaj časa Bogu, predvsem pa sebi. Pomeni ustaviti se sredi vsakdanjega hrupa in usmeriti svoj pogled tja, od koder prihaja resnični blagoslov na naše delo, na naše napore, dvome, na našo utrujenost.
Ob skrivnostih rožnega venca v luči Jezusovega in Marijinega življenja presojamo svoje življenje, vidimo sebe v tisti resničnosti, v kakršni nas gleda tudi Bog. Na začetku rožnega venca molimo vero. Zakaj? Zato, da pokažemo, da je glavni namen te molitve predvsem poglobitev in krepitev naše vere; z molitvijo prilivamo temu svojemu gorčičnemu zrnu nov življenjski sok. Rožni venec umirja naše misli in jih usmerja k Bogu. Vera naših družin je v preteklosti rasla iz molitve rožnega venca. Naši predniki so živeli v veliko težjih razmerah kot mi danes. Pa še zdaleč niso bili tako črnogledi kot smo mi danes. Lažje so molili zaradi molitve.
Naj našo vero krepi molitev – to je sporočilo današnje rožnovenske nedelja. Prosimo Gospoda za pomnožitev: mi svojo molitev, on našo vero, da jo bo odsevalo naše življenje.
Franc Likar, župnik
