Kako vabljivo je misliti, da se da živeti brez Boga, da se brez vere živi celo bolj mirno. Potopljeni v uživaštvo tako ne samo razmišljamo, ampak tudi živimo. Pri nekoliko resnejšem poslušanju današnje Božje besede pa se človeku glede na takšno držo naredi cmok v grlu. Prilika o požrešnem bogatinu nam sporoča, da po smrti pridemo pred sodnika, da obstaja smrt, da obstaja pekel in ne samo nebesa, kar danes poslušamo celo na civilnih pogrebih. Obstaja možnost za eno in drugo, res pa je, da ni to razlog za naš strah, saj imamo prav vsi možnost, da se peklu izognemo. To možnost nam daje naša dejavna ljubezen.

Res je prilika o bogatinu in Lazarju zelo slikovita in razgibana in nas nujno vznemiri, še toliko bolj, če smo pozorni na nekatere posebnosti. Prva posebnost je ta, da požrešni bogataš sploh nima imena, revež pa ima ime, Lazar. Vemo, da je bilo ime tudi Jezusovemu najboljšemu prijatelju Lazarju iz Batanije. S to izbiro imena v priliki Jezus pove, da je vsak revež njegov prijatelj.

Zakaj pa bogatin nima imena? Verjetno ga je imel, a ga je izgubil. S tem, da je bil, kakršen je bil, je izgubil svojo človečnost, svojo identiteto: človekovo ime je tisto, kar človek je; ime je njegova identiteta, osebna izkaznica. Pijan človek ne ve, kako mu je ime. Če si požrešnež, je to tvoje ime. Izgubiti ime, postati nihče, je najhujše, kar se ti lahko zgodi. In pravzaprav svojega imena, svojega dobrega imena ni ravno težko izgubiti.

Bogataš se je oblačil v tančico in škrlat ter se dan na dan sijajno gostil. Kdo ve, morda je opravljal tudi dolge judovske molitve in spoštoval verske predpise. Morda tudi ni preklinjal in govoril grdih besed, ker je verjetno bil fin in uglajen gospod – tako smemo sklepati. Morda ni bil v sporu z nobenim sosedom, nikogar ni sovražil, ni kradel, ni nikogar ubil, morda Lazarju nikdar ni rekel žal besede, zagotovo mu nikdar ni dal brce, sicer bi Lazarja ne bilo pred njegovimi nogami.

In je prišel v pekel – la zakaj? Ne zaradi bogatih oblek, ne zaradi izbranih jedi, ampak zaradi neobčutljivosti do reveža, ki mu ni pomagal. Ni ga videl, četudi ga je imel pred nosom. S tem, ko ga ni videl in mu ni pomagal, se je pogubljal. Njegovo bogastvo je bilo kakor spolzko in mastno blato, po katerem je lezel v pekel. Sebičnost je največje nasprotje Boga, kajti Bog je ljubezen.

Ljudje nismo gospodarji življenja in zato tudi ne lastniki dobrin, ki življenje na tem svetu vzdržujejo. Gospodar enega in drugega je Bog. Tega pa se lahko zaveda samo tisti, ki je trezen in ni presit. Da ni lastnik in gospodar življenja se zaveda samo tisti, ki ni pijan od vsega: od bogastva, od uživanja. Kdor je trezen, vidi stisko bližnjih, celo takrat, ko se skrivajo. Trezen človek modro ravna tudi takrat, ko ideologija manipulira z njim pod krinko humanitarnosti, v resnici pa ima drugačne cilje.

Bogastvo samo na sebi ni slabo. Slabo je bogastvo brez ljubezni. Povzroča slepoto, gluhost, ohromelost, invalidnost, zaradi katere se ne moreš povzpeti do nebes, ampak lahko samo kot po mastnem blatu drsiš v pekel.

Naj nam Gospod vrne ime, če smo ga v čem zapravili, da nas bo lahko po imenu poklical in bomo resnično vedeli, da gre za nas.

Kako vabljivo je misliti, da se da živeti brez Boga, da se brez vere živi celo bolj mirno. Potopljeni v uživaštvo tako ne samo razmišljamo, ampak tudi živimo. Pri nekoliko resnejšem poslušanju današnje Božje besede pa se človeku glede na takšno držo naredi cmok v grlu. Prilika o požrešnem bogatinu nam sporoča, da po smrti pridemo pred sodnika, da obstaja smrt, da obstaja pekel in ne samo nebesa, kar danes poslušamo celo na civilnih pogrebih. Obstaja možnost za eno in drugo, res pa je, da ni to razlog za naš strah, saj imamo prav vsi možnost, da se peklu izognemo. To možnost nam daje naša dejavna ljubezen.

Res je prilika o bogatinu in Lazarju zelo slikovita in razgibana in nas nujno vznemiri, še toliko bolj, če smo pozorni na nekatere posebnosti. Prva posebnost je ta, da požrešni bogataš sploh nima imena, revež pa ima ime, Lazar. Vemo, da je bilo ime tudi Jezusovemu najboljšemu prijatelju Lazarju iz Batanije. S to izbiro imena v priliki Jezus pove, da je vsak revež njegov prijatelj.

Zakaj pa bogatin nima imena? Verjetno ga je imel, a ga je izgubil. S tem, da je bil, kakršen je bil, je izgubil svojo človečnost, svojo identiteto: človekovo ime je tisto, kar človek je; ime je njegova identiteta, osebna izkaznica. Pijan človek ne ve, kako mu je ime. Če si požrešnež, je to tvoje ime. Izgubiti ime, postati nihče, je najhujše, kar se ti lahko zgodi. In pravzaprav svojega imena, svojega dobrega imena ni ravno težko izgubiti.

Bogataš se je oblačil v tančico in škrlat ter se dan na dan sijajno gostil. Kdo ve, morda je opravljal tudi dolge judovske molitve in spoštoval verske predpise. Morda tudi ni preklinjal in govoril grdih besed, ker je verjetno bil fin in uglajen gospod – tako smemo sklepati. Morda ni bil v sporu z nobenim sosedom, nikogar ni sovražil, ni kradel, ni nikogar ubil, morda Lazarju nikdar ni rekel žal besede, zagotovo mu nikdar ni dal brce, sicer bi Lazarja ne bilo pred njegovimi nogami.

In je prišel v pekel – la zakaj? Ne zaradi bogatih oblek, ne zaradi izbranih jedi, ampak zaradi neobčutljivosti do reveža, ki mu ni pomagal. Ni ga videl, četudi ga je imel pred nosom. S tem, ko ga ni videl in mu ni pomagal, se je pogubljal. Njegovo bogastvo je bilo kakor spolzko in mastno blato, po katerem je lezel v pekel. Sebičnost je največje nasprotje Boga, kajti Bog je ljubezen.

Ljudje nismo gospodarji življenja in zato tudi ne lastniki dobrin, ki življenje na tem svetu vzdržujejo. Gospodar enega in drugega je Bog. Tega pa se lahko zaveda samo tisti, ki je trezen in ni presit. Da ni lastnik in gospodar življenja se zaveda samo tisti, ki ni pijan od vsega: od bogastva, od uživanja. Kdor je trezen, vidi stisko bližnjih, celo takrat, ko se skrivajo. Trezen človek modro ravna tudi takrat, ko ideologija manipulira z njim pod krinko humanitarnosti, v resnici pa ima drugačne cilje.

Bogastvo samo na sebi ni slabo. Slabo je bogastvo brez ljubezni. Povzroča slepoto, gluhost, ohromelost, invalidnost, zaradi katere se ne moreš povzpeti do nebes, ampak lahko samo kot po mastnem blatu drsiš v pekel.

Naj nam Gospod vrne ime, če smo ga v čem zapravili, da nas bo lahko po imenu poklical in bomo resnično vedeli, da gre za nas.

Franc Likar, župnik