Danes pri maši beremo kar celotno 15. poglavje Lukovega evangelija, ki prinaša tri tako imenovane prilike usmiljenja: o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu. Vse tri so nam poznane, gotovo pa nam je najbližja tretja – o izgubljenem sinu, ki jo letos beremo že drugič - brali smo jo v postu.

Zakaj so te tri prilike skupaj? Tri stvari imajo te prilike skupne:

Prva skupna stvar je, da imajo vse tri istega protagonista: glavna oseba je Bog sam. On je pastir, ki se mu izgubi ovca, on je žena, ki izgubi drahmo in je oče, ki je izgubil enega od sinov.

Druga skupna stvar je, da gre v vsakem primeru za nekaj izgubljenega. Tudi Bog izgublja.

Tretja skupna stvar, ki je resnično pomembna, a jo po navadi spregledamo, pa je veselje. Veselje najditelja, ko je izgubljena stvar spet pri njem. Veselju ob najdeni ovci, najdeni drahmi in najdenemu sinu, Jezus primerja veselju, ki bo nastalo, ko se bo spreobrnjen grešnik pridružil nebeščanom. Boga je strah, da bo koga za večno izgubil in do konca upa, da se bo izgubljeni, oddaljeni vrnil. Izgubil se je, ker mu je dal svobodo. Bog spoštuje naše odločitve, a mu je hudo, če se odločimo tako, da mu obrnemo hrbet in gremo proč, Kajti vedno, ko gremo proč od njega, gremo v svojo nesrečo. Bogu preostane samo to, da upa.

Veselje, ki ga doživlja Bog ob najdenju izgubljenega, je tako veliko, da v to veselje pokliče vse druge. Tudi vse tiste ovce, ki se niso izgubile; tudi starejšega sina, ki je ostal doma in zvesto služil očetu. Če se ustavimo pri tem starejšem sinu, izvemo veliko o tem, kakšna mora biti naša pripadnost Bogu; naša vera. Starejšemu sinu življenje v očetovi hiši ni bilo v veselje, ampak v muko, en sam napor. Biti vedno z Očetom mu ni pomenilo privilegija, ampak misli, kako ima pri očetu vedno nekaj v dobrem; nekega kozlička, ki pa mu oče ne privošči. Očeta bi ljubil, če bi mu dal tisto 'več', neki višek, neki regres, neko trinajsto plačo. Ni vesel tega, da ima očeta, ki mu daje vse, ni vesel dostojanstva. Ni vesel niti tega, da je on sam pošten, pravičen, da ne dela napak. Ob vsem, kar je in kar ima, je večni godrnjač.

Bog pa nas vabi k veselju, ker se On veseli vsakega od nas. Njegovo veselje ne more biti popolno, če mi nismo vseli, če nismo soudeležni pri njegovem veselju. Zato povabi k veselju ob eni najdeni ovci vse ostale; ob najdeni drahmi skliče sosede, ob vrnitvi mlajšega sina ne ve kaj bi, tako je iz sebe od veselja: pitano tele, najboljša obleka, prava svatba.

Ker se Bog vsakega od nas veseli, hoče, da se tudi mi veselimo drug drugega, brez nevoščljivosti, češ da ima Bog druge raje od nas. Daljšo pot, kot nekdo prehodi do njega, bolj se veseli njegove vrnitve. Saj tako ravna vsak oče in vsaka mati. Bodimo hvaležni, če nas Bogu ni bilo treba iskati kje daleč. Vesel nas je vseeno, če se tudi mi ne znamo veseliti svojih bližnjih.