V Evangelijih zadnjih nedelj spremljamo Jezusa na poti v Jeruzalem. Sledijo mu velike množice, zaradi česar je zaskrbljen. Zakaj? Ker čuti, da gre za nerazumevanje. Ljudje v njem vidijo novega kralja, naslednika mogočnega Davida iz slavne zgodovine, ki naj bi obnovil nekdanje kraljestvo.

Jezusu pa gre v resnici za čisto druge stvari, na katere pokaže s svojo veliko zahtevnostjo, ki se kar stopnjuje, kakor sledimo zadnje nedelje: ozka vrata v nebo, gneča za prva mesta. Danes je še bolj oster: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec!« Ob tem moramo biti pozorni. Ne govori množici, ampak vsakemu posebej. »Če kdo pride k meni…« Gre za osebno odločitev, ne za odločitev množice, črede. Vsak sam se mora odločiti, komu daje prednost: ali staršem, bratom, sestram…, ali njemu.

Jezus ni konkurenca ljubezni do staršev, bratov, zakoncev, otrok! Še zdaleč ne, je pa podlaga, temelj vsakršne ljubezni. To lahko potrdi vsak, ki se resnično trudi, da bi njegova vera bila življenje. Bolj kot dopusti Jezusu, da vodi njegovo življenje, več je v njem ljubezni do soljudi, polnejše jih ljubi, lažje jim odpušča, bolj je prizanesljiv, bolj je usmiljen. To se ničkolikokrat pokaže v vsakdanjem življenju, zlasti, ko je ljubezen na preizkušnji, kar Jezus še posebej podčrta z besedami: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.« Odločitev za Jezusa pomeni sprejeti vse, kar prinese življenje, ne samo lepe stvari; kadar pride križ, bi pa rekel: »Ne grem se več!« Človek, ki to stori, Jezusa ni imel resnično rad, ljubezen do Jezusa ni bila nikakršen temelj, ampak le neke vrste okrasek. Žal je med kristjani tega veliko, namreč, da je vera okrasek, nekaj za zraven, nekaj kar nam za praznike popestri življenje in prežene vsakdanjo sivino.

Na koncu evangelija Jezus zato še enkrat pribije: »Kdor se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« Jezusova zahteva ne pozna kompromisa, kakor ne pozna kompromis njegova žrtev na križu, kot pravi apostol Pavel: »Vzljubil nas je in je daroval sam sebe za nas.«

Danes je katehetska nedelja. Pred nami je vse pastoralno in veroučno leto. Tudi tukaj nam jezus naroča, naj vzamemo stvari zares; naj vzamemo zares svojo vero in ne samo na pol; naj ne sklepamo kompromisov in naj ne bomo polovičarji, ko gre za družinsko molitev, za nedeljsko mašo, za verouk, za sodelovanje v raznih skupinah in pri delu za župnijo. Bodimo vsi zares, to kar smo, bodimo s celim srcem pri poslanstvu, kakor nam je pač zaupano. Nič ne bomo izgubili in prav ničesar ne bomo zamudili, če bomo dali Jezusa na prvo mesto, samo pridobili bomo in vse naše delo: poklicno, šolsko, starševsko poslanstvo bo obilno blagoslovljeno.

Franc Likar, župnik