Gotovo vsi poznamo kakšnega človeka, ki je rad v ospredju, je rad opažen, je najbolj glasen, ima rad zase vse, kar je najboljšega. V družbi takšnega človeka ni prijetno. Božja beseda nas danes spomni, da to ni samo stvar bontona, olike, ampak, da ima človeška ponižnost tudi duhovno razsežnost. V prvem berilu beremo iz Sirahove knjige lepo spodbudo: »Otrok, opravljaj svoja dela v ponižnosti, potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji. Ali kot nas v drugem berilu spomni apostol Pavel, da je podlaga za našo ponižnost Kristusova ponižnost, ki se je ponižal do sramotne smrti na križu. Prav zaradi tega je krepost ponižnosti pogoj za vero. Ošaben človek nikakor ne more razumeti križa – Kristusove ponižnosti, ki se je na njem razodela. Človek, ki ni vsaj malo ponižen, ne more biti veren. »Za naduteževo rano ni zdravila«, smo prav tako slišali istega Siraha.
Ponižnost je pogoj, da človek prizna obdarovanost od Boga, resnico, da je odvisen od Boga. Človek se namreč tako zelo rad zanaša na svoje znanje, imetje, na ugled. Iz tega sledi, da kolikor je kdo na družbeni lestvici – med ljudmi višje, toliko več ponižnosti potrebuje, toliko bolj se mora truditi, da bo priznaval Boga. Človek, ki misli, da nihče ne ve več od njega, se tako obnaša tudi v odnosu do Boga. Ne moremo si zamisliti, da bi tak človek molil - kvečjemu kot tisti farizej, ki je rekel: »Gospod, zahvalim se ti, da nisem kakor drugi ljudje.« Verjetno se kdo spomni izjave nekega slovenskega razumnika izpred nekaj let, ki je v svoji nadutosti izjavil, da tako neumno knjigo, kot je Sveto pismo on napiše v dvajsetih minutah. Vsak veroučenec, ki je to slišal, se je smejal.
Glede pravilnega razumevanja same kreposti ponižnosti je treba upoštevati še nekaj. Ponižnost ni v tem, da se počutimo majhne, revne, nesposobne, da imamo slabo podobo o sebi. To vodi v občutek manjvrednosti, ki nima nič opraviti z vero. Poniževanje sebe ni po Božji volji. Bog hoče, da svoje dostojanstvo živimo v vsej polnosti. Človek tudi nikoli ne sme biti drugim predpražnik, po katerem bi lahko vsakdo hodil.
Kaj je torej temelj prave ponižnosti? Resnicoljubnosti. To sem, ne več, ne manj. Če smo iskreni, imamo vsi radi pohvalo. Včasih pa ob tem tudi čutimo, da pohvala ni upravičena, da si pohvale ne bi zaslužili.
Jezus nam glede tega daje merilo: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« in daje za zgled samega sebe: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak, da bi on stregel…« Delati dobro tistim, ki nam ne bodo mogli vrniti. Zelo narobe bi Jezusovo navodilo glede zasedanja mest razumel tisti, ki bi sedel na zadnje mesto zato, ker bi čakal, da ga bodo povabili višje. Svatba v Jezusovi priliki je podoba nebeške gostije v večnosti. Pred Bogom smo vsi majhni, grešni in slabotni. In če nas on iz čiste ljubezni vabi v svoje kraljestvo, si pač ne moremo sami izbirati mest, saj je to neskončni dar zastonjske ljubezni. Bog nam bo dodelil tisto mesto, ki nam bo pripadlo glede na našo ljubezen in na našo iskreno ponižnost. Prosimo moči, da bi si mogli resnično prizadevati za to veličino.
Franc Likar, župnik
