»Gospod, ali je malo teh, ki se bodo zveličali?«

Vprašanje, ki nas kristjane vedno po malo bega in vznemirja. Nekateri si to vprašanje postavljajo iz strahu, drugi iz radovednosti. Tako eno kot iz drugo poraja številna ugibanja in tudi fantazije. Zdi se, kot da nam tudi evangelij ne daje nekega jasnega in nedvoumnega odgovora. Sodeč po nekaterih evangeljskih trditvah bo zveličanih zelo malo: vrata so ozka, pot je strma. Tudi stavek »Mnogo je poklicanih, a malo izvoljenih« nam ne daje dosti upanja. Na drugem mestu pa bomo našli na primer priliko o izgubljeni ovci. Od stotih se je ena sama izgubila, pa še to je pastir poiskal in vrnil med čredo.

Celo v današnjem evangeljskem odlomku naletimo na nasprotje: na začetku pravi, da jih bo mnogo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Na koncu evangelija pa čisto drugače: od vzhoda in zahoda bodo drveli, od severa in juga in sedli bodo za mizo v nebeškem kraljestvu. V knjigi Razodetja apostol Janez vidi množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh rodov, ljudstev in jezikov.

Kljub vsemu je odgovor na vprašanje o številu zveličanih jasen. Tudi ta je zapisan v današnjem evangeliju. Možu, ki je postavil to vprašanje, Jezus ni postregel s statistiko zveličanih in pogubljenih, ampak je preusmeril njegovo zaskrbljenost drugam, k bistvu. Povedal mu je, da mora vsak narediti vse, kar je v njegovi moči, da se bo znašel med zveličanimi. Trudi naj se, prizadeva naj si. To pomenijo ozka vrata. Človekova naloga je, da se trudi. Bog bo ocenjeval njegov trud, ne pa njegovih uspehov. »Prizadevajte si«, je glavna beseda, ki smo jo slišali.

Iz tega naročila razberemo še nekaj. Ne ugibajmo o številu ljudi, ki bodo zveličani, o drugih: ti in ti bodo prišli v nebesa, oni drugi pa ne. Varujmo se dajanja nalepk: ta bo zveličan, ta bo pogubljen. Varujmo se takih sodb. Prizadevajte si, da vstopite. In če je v to naročilo vključeno še kaj glede drugih ljudi: pomagajte tudi njim vstopati skozi ozka vrata.

Tudi glede tega, kaj pomeni vstopati skozi ozka vrata, obstaja nevarnost, da nam to ni vedno čisto jasno. Nevarno je, da ostanemo pri nekih pobožnih željah in mislimo, da je to že dovolj. Če svojim pobožnim željam dodamo še kakšno romanje na Sveto goro ali na Svete Višarje, smo pa sploh že z eno nogo v nebesih. Nevarno je, da se odločamo za duhovne popuste in akcije, da iščemo poceni variante, za olajšave in kompromise, neke velikodušne poteze…. Če sem krščen, če sem bil pri birmi, potem moji veri nič ne manjka. Ko Jezus govori o ozkih vratih, misli na vsakdanje odločitve, boje in dileme: ali se bom v danem trenutku odločil kot kristjan, ali pa bom izbral odločitev, ki od mene ne zahteva nobenega napora, ki ne terja od mene nobene odgovornosti. Tukaj se sestavlja seznam tistih, ki se bodo zveličali in tistih, ki se jim utegne zgoditi, da se ne bodo. Zveličanih bod toliko, kolikor bo tistih, ki si bodo vsak dan za to prizadevali.

Franc Likar, župnik