Življenje je polno nasprotij. Srečujemo se z dobrim in zlom, z svetostjo in grešnostjo, z vero in nevero, z ljubeznijo in sovraštvom – do človeka in do Boga. Temu stanju, ki ga vsi doživljamo, pritrjuje Jezus sam, kot nam je spregovoril v današnjem evangeliju: ne mir, ampak meč, ogenj; sovraštvo in razdori zaradi njega vsepovsod.
Ob premišljevanju tega Jezusovega sporočila evangelija smo povabljeni v globlji pogled v resničnost Jezusove navzočnosti med nami, ki je v marsičem onkraj naših predstav in želja. Drži, da je Jezus nosilec miru in odpuščanja, je pa tudi nosilec razločevanja. Kaj to pomeni. Pomeni, da prinaša odrešenje, pa tudi sodbo. Ob srečanju z Jezusom se mora vsak človek odločiti; zanj ali proti njemu. To je tisti meč, o katerem govori. Jezus ni prišel na svet in ni umrl na križu »kar tako« - za tistega, ki hoče. Umrl je za vse enako. To pa pomeni, da ob njem nihče ne more biti indiferenten. Tisti izgovor, ki je danes že vsakdanji: »Jezus me ne briga, krščanstvo me ne briga«, ne velja veliko. Kdor noče odrešenja, ki ga Jezus prinaša, ne ostane samo »praznih rok«, ker nečesa pač nima, ampak izgubi vse, ker izgubi večno življenje.
Jezus pravi, da se delitev zanj ali proti njemu lahko dogaja celo znotraj ene same družine. In vemo, da se, da je to pogosto zelo resnično in boleče. Vera neredko razdeli moža in ženo, starše in otroke. Kako žalostne zgodbe na to temo se pišejo po mnogih družinah. Da ne govorimo o nasprotovanjih v družbi. Od časov prve Cerkve do danes preštevamo mučence. Njihova kri že dva tisoč let namaka zemljo. Zakaj je tako? Ker svet do Kristusa ni in ne more biti brezbrižen; če ga ne ljubi, ga sovraži. Vedno je veliko tistih, ki se Kristusa oklepajo in onih, ki mu nasprotujejo in bi ga radi uničili, skupaj z njegovo Cerkvijo. Sovražijo ga tako rekoč brez razloga – edini razlog je to, da JE, da obstaja. Od prvih časov krščanstva je bilo tako. Mučenci so bili vedno mučeno samo zaradi enega razloga: ker SO. Če jih ne bi bilo, jih ne bi bilo treba ubijati. Naj se to še tako nerazumno sliši, tako je in na to moramo vedno računati.
Kako je v tem svetu mogoče preživeti? Do rešitve nam pomaga prva Jezusova trditev, ki jo je izrekel; namreč, da je prišel, da vrže na zemljo ogenj. To pa ni ogenj, ki pokončuje. To ni peklenski ogenj. To je ogenj iz nebes, to je ogenj Božje ljubezni. Je ogenj sprave z Bogom in z soljudmi. To je ogenj, v katerem morajo zgoreti naše zamere in nesoglasja, napačne sodbe o ljudeh, napačne predstave o Bogu in o nas samih, predstave o življenju brez gorja in stisk. Ko bo to zgorelo, bo ostal ogenj ljubezni, ogenj Svetega Duha, ki vžiga ljubezen in mir. Ta ogenj pa edini lahko pomirja spore in razdeljenosti, ki so med nami zaradi Jezusovega imena. Ogenj ljubezni, medsebojnega odpuščanja, usmiljenja in prizanesljivosti, dela čudeže. Sposoben je vračati mir povsod, kjer smo ga nekoč porušili.
Za ta ogenj prosimo, naj ga prižge v naših srcih.
Franc Likar, župnik
