Ljudje neradi čakamo; čakanje v vrstah - pri zdravniku, na kakšnem uradu in še marsikje - nas dela nestrpne in živčne. Seveda pa obstajajo tudi druge vrste čakanja, ki so bolj kot čakanje pričakovanje: ko čakaš ljubljeno osebo, ko straši čakajo, da se otrok vrne domov. Koliko veselja nam prinašajo takšna uresničena pričakovanja.
Kristjani pa imamo še eno pričakovanje, o katerem nam govori današnji evangelij. To je pričakovanje Boga, njegovega razodetja, njegovega usmiljenja, njegove tolažbe. Večina vsega našega življenja po veri so takšna in drugačna pričakovanja Boga. Vsa pa so usmerjena v pričakovanje dokončnega snidenja z njim ob koncu našega življenja. Zaradi tega prihoda je potrebna naša budnost, ki tudi mora trajati vse življenje. To je vedno aktualna nujnost.
Prvo berilo iz knjige modrosti nam pove, kako so bili Izraelci pripravljeni na izhod iz egiptovske sužnosti. Drugo berilo govori o veri, ki ni nič drugega kot eno samo budno pričakovanje srečanja z Gospodom. V evangeliju nam o takšni pripravljenosti spregovori Jezus v priliki o služabnikih, ki čakajo Gospodove vrnitve. Gospodar je odpotoval. Vrnil se bo, vendar je tu neka posebnost: nihče ne ve za dan in uro njegove vrnitve. Zato morajo biti služabniki ves čas opasani in s prižganimi svetilkami v rokah, da gospodarju takoj odprejo in mu s tem pokažejo, da so ga pričakovali. Zakaj je pričakovanje gospodarja tako pomembno? Ker pomeni, da so ves čas, ko gospodarja ni bilo, služabniki delali po njegovi volji, da je ves čas vse teklo po gospodarjevih navodili in so bile stvari na mestu. Pomeni pa tudi, da so imeli gospodarja radi in so veselili njegove vrnitve.
Kdor pa gospodarja ne pričakuje, kdor je vesel, da ga ni doma, ta gospodarja nima rad. V času njegove odsotnosti počnejo stvari, ki gospodarju niso po volji in ne njemu v korist. Če na primer starši pustijo otroke same doma, si privoščijo marsikaj, se stepejo, si nagajajo, marsikaj ušpičijo, naredijo tudi kakšno škodo. Kadar ni gospodarja, služabnikom popustijo zavore, počutijo se svobodne. Kadar ni gospodarja, so mogoči vsi prestopki. Današnji svet je v marsičem takšen. Gospodar je odpotoval, Bog je odpotoval – oziroma smo ga na pot poslali sami; odslovili smo ga iz svojega življenja. In se obnašamo tako kot se. Se sovražimo, se gremo terorizem in vojne, si krademo, sleparimo, brezobzirno tolčemo drug po drugem. Vse prav zato, ker ni Boga. Če ni Boga, kdo mi brani, da ne bi počel vsega, kar se mi zahoče. Tudi ves razvrat modrene družbe ima svoj vzrok v tej odsotnosti Boga. Človek si domišlja, da ga ne gleda nihče, ki bi bil nad njim in mu nihče nič ne more.
Jezus nas v evangeliju opozarja, da temu ni tako. Prišel bo dan obračuna in Jezus prav nič ne skriva, da takrat ne bo lahko. Krivični oskrbniki bodo tepeni, razvrat bo kaznovan, tisti, ki so krivi zla, bodo razkrinkani.
Vendar pa, kljub vsem težkim besedam, Jezus ni povedal te prilike zato, da bi nas prestrašil in grozil. Vabi nas k veselemu pričakovanju Gospodarjeve vrnitve. Torej naj bo vse naše življenje veselo, kakor življenje otroka, čigar misli so vsak trenutek pri očetu, ki ga ljubi. Za takega človeka je življenje lepo kakor pesem. Za človeka, ki ljubi Boga, je vsak dan znova lep in komaj čaka, da bo v tistem dnevu naredil čim več lepega in bo očeta razveselil. Skozi drobna dejanja ljubezni in zvestobe je naše življenje kakor vedno lepša hiša, urejena in pospravljena in nam ne bo nerodno, ko vanjo vstopil tisti, ki ga pričakujemo. Ali si ne želimo vsi prav tega, da nas Gospod kadarkoli pač to želi, najde vesele, urejene in trezne. Služabnik, ki ljubi gospodarja bo naredil vse, da se bo gospodar ob vrnitvi razveselil. Čaka ga tudi nagrada: »Blagor služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne. Resnično povem vam: opasal se bo, jih posadil za mizo in jim stregel.« Gospodar se bo spremenil v služabnika, da bo stregel tistim, ki ga ljubijo in priznavajo za svojega gospodarja.
Jezus nam s tem sporoča, kakšna je njegova velikodušnost do nas. Brez omahovanja je sam postal služabnik; pri zadnji večerji je učencem umival noge in njim samim pokazal pot služenja in ljubezni. Služenje in ljubezen morata vedno stopati skupaj: služenje brez ljubezni je muka, služabnik brez ljubezni je kakor robot. Takšnih služabnikov si Bog ne želi in jih ne potrebuje.
Prosimo ga danes za milost žive, ljubeče in dejavne vere, da bo naše življenje v veselje Bogu in vsem ljudem, ki nas obdajajo.
Franc Likar, župnik
