Jezus se je pogosto umaknil na samo, da bi molil. Učenci so ga velikokrat našli v pogovoru z nebeškim Očetom, in kot smo slišali v evangeliju, so ga nekoč prosili, naj tudi njih nauči moliti. Radi bi molili, radi bi znali moliti, radi bi prav molili. Vsak, ki bi rad prav molil, velikokrat naleti na težavno spoznanje, da ne zna moliti, da ne moli prav in da njegova molitev ni veliko vredna. Včasih se počutimo, čeprav že dolga leta molimo, kakor nebogljen otrok, ki komajda zna izgovoriti nekaj slabo naučenih besed.

Gospod je takrat učencem pokazal, kako naj molijo in jih naučil očenaš. Povedal je, da gre pri molitvi predvsem za zaupanje, kakršno velja v odnosu otroka do Očeta. Da mora biti molitev nenehen dialog z Bogom, v katerem je razvidna naša potreba po pomoči. Smo namreč Božji otroci, vsak trenutek odvisni od njega. Molitev je nesmisel, dokler tega ne priznamo. Z molitvijo ne bomo dosegli prav ničesar, če se čutimo samozadostni, če mislimo, da ne potrebujemo ničesar. Vedno moramo pristopiti k molitvi z držo ponižnosti, kot pomoči potrebni ljudje, ki stojimo pred Bogom, ki zmore vse.

Edina prava drža pred Bogom je ponižnost, v kateri ga kličemo Oče. Naučiti se kdo je oče, pomeni pridobiti popolno gotovost, da nam ne bo odrekel ničesar, kar nam je v korist. Nikoli ne neha skrbeti za nas. In če nam česa, kar smo ga prosili, ne da, je to samo zato, ker to za našo večno srečo ne bi bilo koristno. Vse to je sporočilo današnjega evangelija.

Tudi za materialne dobrine smemo prositi, kolikor nam pomagajo, da smo bliže Bogu. Bog nam da čisto vse, za kar ve, da je dobro za nas. Zato je središčna prošnja molitve očenaš, kakor tudi središče vsake molitve: »zgodi se tvoja volja«. Božja volja mora postajati naša volja. To je najvišji smisel molitve. Neki svetnik je zapisal: »Gospod, ničesar si ne želim bolj od tega, kar hočeš ti. Če me to, za kar te prosim v tem trenutku, le za milimeter od tvoje volje, mi tega ne daj. Zakaj bi jaz hotel, česar nočeš ti. To veš več od mene.«

Drug, ganljiv zgled molitve nam prinaša prvo berilo: kako je Abraham, Božji prijatelj, prosil za dve mesti, ki sta do te mere žalili Boga, da jih je nameraval uničiti. Abraham je poskušal rešiti mesti tako, da se je pogajal z Bogom, v katerega je zaupal in od katerega se je čutil resnično ljubljenega. V svojem govoru Bogu predoči neizmeren zaklad: nekaj pravičnih ljudi, nekaj svetnikov.

Gospod se tako veseli tistih pravičnih, ki ga ljubijo in izpolnjujejo njegovo voljo, da je pripravljen odpustiti tisočem grešnikov, ki so zagrešili neštete žalitve proti njemu. Tudi če je teh pravičnih samo deset. Tako prijetna je Bogu ljubezen in češčenje te peščice ljudi, da je sposoben pozabiti na grešnost tistih dveh mest. To je jasen nauk za nas, ki hočemo biti blizu Bogu, mu slediti in biti prišteti med njegove prijatelje, saj se včasih lahko v dušo priplazi skušnjava, da bi se vprašali: kaj koristi, če se trudim in borim, da bi zvesto izpolnjeval Božjo voljo, če je pa toliko drugih, ki Boga žalijo in živijo, kakor da bi Bog sploh ne obstajal ali kot da ni vreden nobenega njihovega zanimanja.

Če Gospod nas ljubi, če smo med tisto peščico desetih ali samo petih kar kristjani danes nedvomno smo, potem bo prizanesel. Ali če bi rekli, kaj pomaga, če smo mi miroljubni, ko pa je po svetu toliko klanja in pobijanja. Bog bo zaradi nas, če ga ljubimo, če smo pravični, usmiljen.

Bog nas je pripravljen poslušati. Če bo položil na tehnico naše molitve, naše žrtve in prošnje, predvsem pa naše pravično življenje, bo to odtehtalo tone sovraštva, kletvin in vseh grehov, ki se kopičijo v našem svetu in nas vse ogrožajo in uničujejo.

Stopimo v ta milostni teden, ki je pred nami z vso odprtostjo, ki jo zmoremo, da bodo dogodki tega tedna prinesli prave sadove.

Franc Likar, župnik