Za vse narode bližnjega vzhoda, kamor spada tudi Izrael, je bilo značilno, da so imeli gostoljubnost v veliki časti. Gostoljubni so bili do svojih ljudi, še zlasti pa do tujcev. Tujca in celotno njegovo spremstvo so prenočili in jih okrepčali s hrano in pijačo. Judovska zapoved gostoljubnosti do tujcev je bila utemeljena na Božji gostoljubnosti do Izraela v Egiptu. Bog je gostoljubnost do tujcev vidno blagoslavljal. Takšen primer opisuje prvo berilo. Abraham je sprejel tri neznane može, jih pogostil in zadržal v svojem bivališču, da so se odpočili. Božja nagrada je bila velika: rodil se mu je sin, ko sta bila z ženo Saro že v pozni starosti še vedno brez otrok.
Da Bog nagrajuje gostoljubnost nam na poseben način potrdi evangelij o gostoljubju, ki ga je bil jezus deležen v Betaniji, v Lazarjevi hiši. Sprejeli sta ga sestri Marija in Marta. Središče tega evangeljskega dogodka so Jezusove, besede, ki jih vsi znamo na pamet: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet.« Kako razumeti te besede in za kaj pravzaprav gre.
Marijin boljši del je poslušanje Jezusa, ki vodi do nasičenosti z resničnimi dobrinami, s hrano za dušo, ki jo človek prejema s poslušanjem Božje besede. Mariji pohvala, Marti pa očitek. Hitro se nam to zdi nepošteno. Toda Jezusov očitek Marti, ni v tem, da Marta streže, namesto da bi sedela in poslušala Jezusa. Marta je bila vznemirjena in zaskrbljena, malo tu – malo tam, bila je raztresena. Jezus ne graja Martinega dela, ampak njeno raztresenost. Kadar si raztresen, pri nobeni stvari nisi zares.
Poteze Martinega značaja so neverjetno blizu potezam sodobnega človeka: naglica, napetost, beganje od ene dejavnosti k drugi. Več stvari bi radi naredili hkrati. Tako tudi tisto, kar bi lahko naredili dobro, naredimo slabo. Kaj torej manjka Marti? Malo miru, da se nekoliko ustavi – manjka ji nekaj Marijine drže.
To velja za vsakega človeka. Če hočemo biti pri stvari, kadar nekaj delamo, je prav da smo delavni, a ne kot stroji, ampak kot ljudje z razumom, duhom in dušo. Moli in delaj. Oboje. Pozorno poslušanje Boga je temelj dobro opravljenega dela.
Obe poslanstvi sta lepi in potrebni, tako poslanstvo Marije kot Marte. Obe poslanstvi pa v sebi nosita tveganje, na kar nas ta evangelij opozori. Dejavni ljudje se morajo zavedati nevarnosti, da postanejo stroji, roboti; kontemplativni ljudje, razmišljajoči ljudje, ki jih predstavlja Marija, pa polni lenobnosti in izmikanja. Potrebno je imeti Marijino srce in Martine roke.
Imamo vzor. Tista, ki je do popolnosti dosegla ravnotežje med tema dvema poklicanostima, je bila Devica Marija. Ona je bila »Marija«, ki je v svojem srcu premišljevala Gospodove besede in je molče stala pod križem, bila pa je tudi »Marta«, ki je šla na pomoč k svoji sorodnici Elizabeti, ki je v Kani opazila, da je zmanjkalo vina in ki je nenazadnje bila večino svojega življenja gospodinja sveti družini.
Sredi vsakdanjega življenja je potrebno vstopiti v stik z globinami našega bivanja v Bogu, kjer najdemo pravo ravnovesje.
Franc Likar, župnik
