S priliko o usmiljenem Samarijanu Jezus razloži zapoved ljubezni, ki je največja in prva med vsemi in smo jo slišali v prvem delu današnjega evangelija: »Ljubi Gospoda svojega Boga in ljubi svojega bližnjega.« To delaj in boš živel. Jezus farizeju ne razlaga, kako naj ljubi, to mu pove s primerom o usmiljenem Samarijanu.
Glede na zgodbo o usmiljenem Samarijanu se ljudje tudi danes delimo v dve skupini. Prvo predstavljata levit in duhovnik, ki se razgalita ob tolikih zgodbah iz črne kronike, ki jih vsak dan pobiramo iz medijev. Na primer. Nedolgo nazaj smo poslušali o ljudeh, ki so starejšega moža strpali v prtljažnik avtomobila in ga po dolgi vožnji odvrgli kot odvečno šaro. Vsi smo se zgražali in ob tem pametovali, kako bi hitro rešili ta problem. Danes rešujemo probleme. Verjetno sta jih reševala tudi tista dva človeka, ki sta šla mimo ranjenca ob cesti na poti v Jeriho. Mudilo se jima je, ironično rečeno, mogoče celo na kakšno konferenco o reševanju nasilja. Ena največjih zmot našega čas je prav to: rešujemo probleme, človeka pa pustimo. Vsi vemo, kako se probleme rešuje, konkretna stiska človeka poleg nas pa ni naša stvar. Mi bomo drugim povedali, kako se obveže rano, to narediti pa se nas ne tiče. Če pa že imamo slabo vest, spet modro ugotovimo, da si je nesrečnež tudi sam malo kriv, da je padel med razbojnike – kaj pa hodi po tam, kjer je nevarno. Ne razmišljamo, kako ranjenemu pomagati, ampak kako se mu izogniti.
K sreči je tudi druga vrsta ljudi, ki jo predstavlja usmiljeni Samarijan. Primerov takšnih ljudi, ki vidijo in pomagajo, je tudi brez števila. V poletnem času se zgodi veliko gorskih nesreč. Poznavalci pravijo, da v veliki večini zaradi nespameti tistih, ki gredo v gore, brez opreme, brez znanja. In potem gorski reševalci, usmiljeni Samarijani rešujejo in tvegajo lastna življenja. Tudi po teh ljudeh nam kristjanom Jezus naroča, kakšni naj bomo. Hvala Bogu za toliko plemenitih zgledov. Ali pa gasilci v reševanju prometnih in drugih nesreč. Recimo kdaj Bogu hvala tudi zanje.
Kaj naj delam, da dosežem večno življenje? To vprašanje učitelja postave je izzvalo Jezusa, da je povedal to čudovito zgodbo ljubezni do bližnjega. Ko jo slišimo, nam takšno vprašanje ne bi smelo več priti na misel. Tudi se ni ne postavljamo več vprašanja: »Kdo je moj bližnji?«, ampak komu sem jaz lahko bližnji.
To zapoved je mogoče uresničevati, če poznamo cilj: 'da dosežem večno življenje', kot je učitelj postave lepo rekel. Ljubezen ni sama sebi namen. Ker je danes ljubezen izgubila cilj – doseči večno življenje, se nam je zgodilo, da rešujemo probleme, ne rešujemo pa človeka. Pravi usmiljeni samarijan, o katerem Jezus govori, je Jezus sam. On nikoli ne gre mimo človeka, se ne vpraša, ali je vreden pomoči. Ustavi se, se skloni in ga reši. Zato je prišel nas svet. In zanj plača, veliko višjo ceno kot Samarijan gostilničarju: plačal je s svojim življenjem. Ko pred Jezusom leži človek, ranjen v svojih grehih, v svoji nespametni hoji ali kakorkoli že krvi lastne nesreče, Jezus ne išče izgovora, da bi šel mimo, saj ve, da je prav zaradi njega tam. In mi bomo zares Jezusovi, zares Božji, ko bomo vedeli, da smo na svetu zato, da tudi mi tako delamo. Amen.
Franc Likar, župnik
