Preskoči na vsebino


Rojeni za svobodo

»Za svobodo nas je osvobodil Kristus« smo brali v Pavlovem pismu Galačanom. Krščansko oznanilo svobode izhaja iz Božjega razodetja. Prinaša nam ga že stara zaveza na mnogih mestih v besedilih prerokov, ki so ljudi spodbujali takrat, ko so se znašli v tem ali onem suženjstvu. Svobodo bodo dosegli na en način: tako, da se spreobrnejo k Bogu. Temelj vsake človekove nesvobode, vsake sužnosti, ki človeka zadene, je greh. Prav tako pa je temelj vsake človekove svobode Bog. Človekova svoboda je tako v tem, da se človek upira grehu in odloča za Boga. Takšno oznanilo svobode prinaša tudi Jezus. Človek ni svoboden takrat, ko dela vse po svoje, ko o vsem odloča sam, ko ga nihče ne omejuje. To je za vsakega človeka velika skušnjava: delati tako kot se mu zljubi, glede na trenutne želje in užitke, ki se mu ponujajo.

Zgodovina Izraelcev, kakor tudi vsa naša svetna zgodovina je dokaz, da je vsaka odvrnitev od pravega razumevanja svobode, laž. Gre namreč za to, da je človek svoboden, če je povezan z Bogom. Vsaka zavrnitev zvestobe Bogu se je slabo obnesla in je imela hude posledice. Eden najhujših odklonov od prave svobode v zgodovini je bila francoska revolucija. Za geslo si je zapisala čarobne besede: svoboda, bratstvo, enakost. Kako je lahko v imenu teh besed pomorila stotisoče nedolžnih ljudi? To naredi svoboda brez Boga. V imenu te svobode so ljudje začeli zapuščati Cerkev in krščanstvo in to se še vedno ni ustavilo. Zlagana svoboda je postala vabljiva: otresi se vsega, kar od tebe zahteva poštenje, odgovornost, moralna načela. Nikomur ne odgovarjaj za svoja dejanja. Stoletja je tako veljalo načelo, da je višek svobode zavreči vero v Boga.

Jezus je prišel, da bi človeka popeljal nazaj v pravo svobodo, k Bogu. Sam se je izkazal svobodnega, ko je potrjeval svojo pripadnost Očetu, svojo ljubezen do Očeta. Danes smo v evangeliju slišali o njegovi poti proti Jeruzalemu, ko je vedel, da gre naproti trpljenju in smrti. Šel je prostovoljno, sam in neprisiljen. Pot ga je vodila skozi Samarijo. Samarijani so bili do njega negostoljubni in sovražni. Učencema Jakobu in Janezu se je to zdelo dovolj velik razlog, da samarijsko vas pokončajo z ognjem. Jezus ju je zavrnil, saj ni prišel na svet pokončevat, ampak reševat. Tudi za Samarijane je prišel, da jih popelje v svobodo prijateljstva z Bogom. Da bi vsi ljudje sprejeli Boga v svoje življenje in da bi ga nehali odslavljat. Res je prišel, da vrže na zemljo ogenj, vendar ogenj ljubezni in ne sovraštva.

Zakaj je samarijska vas pravzaprav Jezusa zavrnila? Ker ga ni poznala, ker je bil tujec, pa še Jud povrhu, torej njihov tekmec. Tudi mi Boga odslavljamo, mu zapiramo vrata, ker ga ne poznamo. Spremenili smo ga v nek brezoseben pojem, pod katerim si ne predstavljamo ničesar. Če pa ga že priznavajo, vidijo v njem tekmeca, Juda, nekoga, ki ne sodi v naš družbo. Ljudje se pospešeno odločajo za takšno »samarijsko« odslavljanje Boga, misleč, da bodo lahko v nedogled živeli v namišljeni svobodi.

Dostikrat se nam poraja vprašanje, kaj si ob vsem tem misli Bog. Točno to, kar smo slišali v evangeliju. Bog ljubi. Ljudje pričakujemo od Boga dokaze za njegov obstoj in nismo nikdar zadovoljni, on pa molči in ljubi. Bog nas ljubi, kliče in vabi, naj mu sledimo, ne glede na to, ali ga ljubimo, ali zavračamo. Apostoli so poznali Jezusa in mnogokrat so že občutili njegovo neskončno ljubezen, zato niso mogli razumeti, da Samarijani Jezusa ne sprejemajo. Če nisi zaželen, si težko prijazen. V tem so bili apostoli enaki Samarijanom. Doživeti moraš, da si ljubljen. In to lahko doživiš samo, če si z Njim. Samarijani niso bili z Jezusom, zato ga niso ljubili. Učenci, pa so bili z Jezusom in so ga ljubili.

Na to je opozoril tudi tri ljudi, ki jih je povabil, naj gredo za njim. Iz njihovih odzivov je spoznal, da niso pripravljeni, ker ga ne ljubijo. Ne ljubijo pa ga, ker so njihova srca navezana na druge stvari. Izgovarjali so se. Koliko izgovorov sliši Jezus vsak dan in vsi izgovori so dokaz, da ga ne ljubimo zares: saj bi hodil za Jezusom, ampak ne še sedaj; imam veliko zaposlitev, časa mi zmanjkuje;… saj ljubim Jezusa, ampak ne maram Cerkve, ker je pokvarjena. To so izgovori, za katerimi se skriva naš »samarijski« odnos do Gospoda.

Kolikokrat smo tudi sami že odgovorili Gospodu samo »na pol«, ali pa se izgovarjali: nisem vedel, da bi moral to in to, nisem svetnik, zame je to pretežko….

Če nam katera Jezusova beseda postavlja ta vprašanja, nam jih gotovo današnji evangelij. In predvsem nas kliče k ljubezni: da Gospodu vračamo ljubezen za ljubezen. Prosimo ljubezni in moči, da bi zmogli preraščati takšne izgovore, ker nas oddaljujejo od Boga. In bodimo mu hvaležni, da nas ljubi kljub vsej naši omahljivosti.


Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF