Prišli smo do binkoštnega praznika, ki je praznik Cerkve v pravem pomenu besede, kajti, kakor nam govori prvo berilo, se je Cerkev rodila ravno na binkoštni dan, ko je Sveti Duh v obliki ognjenih jezikov prišel na skupnost apostolov, zbranih skupaj z Marijo, Jezusovo Materjo v dvorani zadnje večerje.
Binkošti so torej naš praznik v pravem pomenu besede. Zakaj? Iz binkoštnega dogodka izvemo kdo je Kristjan in kdo smo kot Cerkev. Kristjan, kot nam pravi sveti Pavel, je tisti, ki ima Svetega Duha: »če nima kdo Kristusovega Duha, ni njegov.«. Kristjan je tisti, ki ga nenehno oživlja in vodi Sveti Duh: »Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi«, beremo pri svetem Pavlu v Pismu Rimljanom. Binkošti so zato ena najpomembnejših resničnosti v življenju Cerkve in so skupaj z Veliko nočjo velika skrivnost. Binkošti so praznovali že Judje, spominjali so se izročitve postave, ko je Mojzes na Sinaju dobil deset Božjih zapovedi. Jezus je ta praznik izbral, da se je Sveti Duh pokazal v novi luči. Dal je novo zapoved – zapoved ljubezni, ki ni zapisana na kamnite plošče, ampak v človekovo srce.
Druga novost so karizme, ki jih prejme posameznik, da z njimi lahko služi skupnosti. So moč Svetega Duha, ki posameznike povezuje v skupnost, v družino, v občestvo. Zunanje znamenje tega je sveta birma – zakrament, ki v kristjanu deluje vse življenje: nas uči in spominja vsega, kar nam je dano in potrebno za srečno življenje. Nobeno odkritje ni, če rečem, da kristjani daleč premalo živimo iz tega zakramenta, ki za mnoge pomeni odpad od vere, v resnici pa je namenjen živosti naše vere. Z birmo nas Sveti Duh spominja, da nam Bog daje vse darove, ki jih potrebujemo v kakršnikoli življenjski situaciji. Pozabimo, da je Sveti Duh oseba, Božja oseba. Z osebo ustvarjamo odnos – ali pa ne. Sveti Duh je oseba, ki želi biti z nami v odnosu, kar pa je lahko le, če tudi mi to hočemo. Za odnos sta potrebna dva. Sveti Duh ne deluje kot računalnik, kot avtomat. Je oseba in deluje kot oseba. Če pozabimo na osebo poleg nas, odnos zbledi. Vsakdanje izkušnje nam to še in še potrjujejo. To se dogaja med prijatelji – ko se z nekom ne srečuješ več, ko ga ne pokličeš več, ko se z njim ne pogovarjaš – odnos zbledi in usahne. Najhuje je, ko se to zgodi med ljudmi, ki so si tudi fizično blizu in njihov obstoj temelju na odnosu: zakon, družina (mož in žena, starši in otroci, bratje in sestre).
Kaj se zgodi, ko usiha odnos med nami in Svetim Duhom – osebo, ki je vstopila v naše življenje pri krstu in birmi? Ostanemo brez odnosa. Mislimo samo nase, vrtimo se samo še okrog samih sebe, okrog svojih potreb, svojega lagodja in ugodja. V tem je ves vzrok pešanja vere, problem praznjenja cerkva in če hočete tudi vsega, kar se dogaja s Cerkvijo v njej sami in med tistimi, ki jo samo opazujejo. Če bi ostali v dialogu s Svetim Duhom, se ne bi oddaljili od bistva. Namesto občestva gradimo babilonski stolp: zmešnjavo, nerazumevanje, ihtavo uveljavljanje sebe in iskanje načinov, kako biti sam svoj Bog. In smo kjer smo.
Zakaj upada število krstov? Zato, ker smo zaposleni z gradnjo babilonskega stolpa; zakaj ni porok – ker gradimo babilonski stolp, to pomeni nismo sposobni komunikacije, ne ustvarjamo odnosov. Začelo se je, ko smo prekinili odnos z Bogom, s Svetim Duhom. Ko človek prekine komunikacijo z Bogom, mu postane naenkrat nepotreben tudi človek. Ne samo nepotreben – tudi moteč. Vsak govori v svojem jeziku, med seboj se ne razumemo. Jeziki so se zmešali. Zakaj toliko ločitev med zakonci, ali toliko nezvestobe med partnerji – ker gradimo babilonski stolp.
Binkošti imajo svojo vrednost, moč in pomen prav v tem, da so nasprotje babilonskega stolpa. Ko je šel apostol Peter z drugimi apostoli po prejemu Svetega Duha na ulice Jeruzalema, so jih vsi razumeli. Ker so govorili govorico Svetega Duha, ki je govorica ljubezni. Te govorice so se naučili v dneh, ko so bili skupaj v molitvi.
Če nam današnjim kristjanom ne bo uspelo izkusiti moči Svetega Duha, sprejeti njegove govorice in se je učiti, se ne bomo sposobni spoprijeti z zmotami in zablodami današnjega časa, ki nas vse bolj begajo, da ne vemo, kako bi se jih rešili in se čutimo nemočni. Toda rešitev je, ker tudi moč je: Sveti Duh, ki samo čaka, da vstopimo z njim v odnos, mu prisluhnemo in sledimo njegovim navdihom.
Franc Likar, župnik
