Kaj je to misijon? Vprašanje, ki ga v zadnjem času večkrat slišim iz kakšnih mlajših ust. Hvala Bogu, si rečem, da kdo postavi to vprašanje. Hkrati pa sem tudi v zadregi, ker ne najdem hitrega, kratkega in jasnega odgovora. Zato razmišljam.

Grem v zgodovino in iščem, kje se je ta »projekt« sploh začel. Presenečen sem, da je star že 400 let. Oče ljudskih misijonov je sveti Vincencij Pavelski. Ko je Vincencij spremljal grofovsko družino v Pikardijo, so ga poklicali k hudo bolnemu kmetu, ki je opravil dolgo spoved in priznal dolgo zamolčani greh. Kasneje je ta mož vsem pripovedoval o svoji sreči. Zato je grof prosil sv. Vincencija, naj govori v župnijski cerkvi o spovedi. To je bilo 25. januarja 1617. Uspeh je bil velik. grof je določil, naj bo vsakih pet let na njegovih posestvih misijon. Vincencij je ustanovil skupnost duhovnikov, ki bodo opravljali to delo. Nastala je misijonska družba, ki jo danes poznamo kot redovnike lazariste. Vincencij je tudi določil, kaj naj bo glavno dogajanje ljudskih misijonov: spovedovanje in pridiganje. Pridige naj ne bodo pompozno puhle govorance po okusu tedanjega časa, ampak preprosti govori s konkretno razlago evangelija in katekizma. Govori naj pripravijo poslušalce na dobro življenjsko spoved, ki bo začetek novega krščanskega življenja. Misijon je bil namenjen pastoralno zanemarjenim župnijam, kjer so se ljudje oddaljili od Cerkve in verskega življenja. Zato je ime »ljudski misijon« upravičeno.

Skozi stoletja so se ljudski misijoni v načinih in oblikah spreminjali, bistvo pa ostaja isto: »da bi Gospoda tisti, ki ga ljubijo, še bolj ljubili in da se mu bodo tisti, ki so se oddaljili, znova približali«, kakor že vse leto molimo v molitvi za uspeh misijona. V današnjem času vse pogosteje slišimo, da je ljudski misijon kot metoda zastarel in v sodobni družbi nima več učinka. Ob tem se vprašujem, ali ni morda prav zaradi tega še toliko bolj aktualen in potreben? Da nas verne zdrami v naši verski zaspanosti, veri iz navade, veri iz tradicije, ki je izgubila pravi naboj?

Zato nam je najprej potrebna resna misijonarska zavest v vseh nas. Vemo in radi slišimo, da je prišel čas za nov misijonarski polet Cerkve, a se zatakne, ko spoznamo, da smo prav mi na vrsti, da oznanjamo evangelij. Zatakne se, ker mislimo, da je misijonarska dejavnost namenjena daljnim deželam na južnih in vzhodnih celinah. Toda že desetletja je jasno, da so tudi dežele starega krščanskega sveta, med njimi Slovenija, postale misijonske dežele. Potem se zatakne, ko mislimo, da je oznanjevanje zgolj delo duhovnikov. Pri tem pozabljamo, da smo mi sami kot otroci večino evangeljskega oznanila prejeli v svoji družini.

Živimo v misijonarski deželi. V deželi, ki mora znova slišati evangelij, in vsi smo misijonarji. Ta resnica je prva, ki nas mora izzvati v času našega misijona. Ali nismo prav mi, ki smo hvala Bogu, še »blizu Gospodu« prvi poklicani, da se odzovemo na misijonski klic, ki nam pravi, da človek – ne mi, ne naši bližnji, ne naši someščani… ne moremo živeti samo od kruha, ampak tudi od Božje besede?