»Duh Gospodov je nad menoj!« so bile prve besede, s katerimi je Jezus začel svoje poslanstvo. Gre za njegov nastopni govor v domači shodnici, v katerem pove, v čigavem imenu in s čigavo močjo bo oznanjal in prinašal odrešenje: v Očetovem imenu in v moči Svetega Duha. Jezus tu razodene Sveto Trojico: enega Boga, ki povezano deluje v treh osebah.

Sveto pismo nam pove, da se je vse Jezusovo življenje odvijalo pod vodstvom Svetega Duha. Spočet je bil od Svetega Duha, Duh ga je vodil v puščavo, Duh je bil navzoč pri krstu. Ker je bil poln Svetega Duha, je vedel, da ima to poseben pomen, da je v tem njegova naloga – Sveti Duh ni bil v njem zaradi njega samega, ampak zaradi poslanstva, ki mu ga je zaupal Oče. v dogodku, ki ga opisuje današnji evangelij in se je zgodil v shodnici v Kafarnaumu, je podal natančno vsebino tega poslanstva: »da oznani jetnikom prostost, slepim, da spregledajo, da zatirane spusti v svobodo«.

Kdo so ti jetniki, slepi in zatirani? Tisti, ki so pod oblastjo greha. Človek, ki je ujet v zanke greha, ki je zaradi greha slep, da ne vidi prave poti, zatiran zaradi grehov drugih ljudi, je lahko rešen samo, če ga reši Bog sam. In ta Bog je sedaj tu v Jezusu Kristusu, maziljencu, da to stori.

Ta Bog je v Jezusu Kristusu vedno tu. Na veliko načinov prihaja, da nam prinese odrešenje. Bliža se misijon v naših župnijah, ki je eno od močnih znamenj, da nam Gospod prihaja naproti, nam prinaša blagovest in oproščenje; Božjo besedo in spravo z Bogom. Tri besede, ki zaznamujejo Jezusov nastopni govor v Kafarnaumu zaznamujejo tudi misijonsko dogajanje, ki bo potekalo v postnem času pri nas. Te tri besede so: pripovedovanje, poslušanje in poslanstvo. Božja beseda nam je najprej pripovedovana. Vabi nas, da ji prisluhnemo. Misijon je najprej oznanilo Božje besede, ki želi vstopiti v naša srca. Božja beseda bo uspela, če bo poslušana. Poslušanje je naše delo. Papež Frančišek je spomnil mlade: »poslušaš tistega, ki ga ljubiš. Bog nam govori kot oče in mati svojemu otroku«.

Iz pripovedovanja in poslušanja, ki ju prežema ljubezen, se nujno rodi poslanstvo, kot najlepši sad. To je tudi tisti sad, ki ga želi obroditi naš misijon. Naše poslanstvo. V času misijona želi Gospod nagovoriti najprej nas, ki smo še nekako »blizu Gospodu«. Mi smo prvi poklicani, da se odzovemo misijonskemu klicu. Misijon ni in ne sme biti samo nek okrasek, lepotni dodatek našemu župnijskemu, družinskemu verskemu življenju. Je remont, prenova, je napor. Od nas zahteva, da se resneje lotimo poslušanja Božje besede, pripovedovanja drugim. Ker smo s krstom tudi mi zaznamovani z Božjim Duhom. Koliko sploh znamo in hočemo pripovedovati drugim o svojim srečanjih z Bogom, o svojem prijateljevanju z Bogom? Kakšnemu duhu se damo voditi najprej mi sami? Misijonsko dogajanje se bo širilo na druge ljudi, na tiste, ki so na Boga pozabili, na tiste, ki niso slišali zanj, preko nas. Naš svet, naša okolica, je misijonska. Pred našimi očmi narašča število tistih, ki se ne zmenijo za Boga, ki so ga izrinili iz svojega življenja ali pa zanj niso niti slišali. Božji klic jih lahko doseže edino po nas. Dosegel jih bo po naši zvestobi, po naši pripadnosti Bogu in Cerkvi. Dosegel jih bo, če bomo mi živeli po evangeliju in bomo pokazali, da nas to osrečuje. Predvsem pa zaupajmo, da se jih bo Bog dotaknil po naših molitvah. Čutimo nemoč svojega pričevanja, svojega dejavnega misijonarskega življenja, slabotni smo. Z molitvijo pa lahko dosežemo prav vse in po naši molitvi jih bo dosegel tudi Bog. Na to mislimo, ko vstopamo v misijonsko dogajanje.

Franc Likar, župnik