V evangeliju smo danes priča prvemu Jezusovemu čudežu. V njem Jezus podaja program poslanstva, ki ga začenja. Jezus prihaja na svet kot človekov prijatelj, ki pozna vsako, tudi najmanjšo in včasih nepomembno stisko, kakršna je, ko zmanjka vina. Človekovo stisko razume in jo spremni iz zaskrbljenosti v veselje. Jezus je prišel na svet, med ljudi, v našo resničnost, v našo vsakdanjost, da bi jo naredil veselo. Evangelij, ki ga je prišel oznanjat, je veselo oznanilo.
Drugo sporočilo prihaja iz podobe šestih kamnitih vrčev, ki so držali po dve ali tri mere. To pomeni ogromno količino vina. Jezus je spremenil v vino veliko več vode, kot bi bilo potrebno. Tudi če so še in še pili, je ostalo ogromno vina. Sveti Hieronim je dejal: »Mi še vedno pijemo tisto vino in ga bomo pili do konca sveta.« Seveda je mislil na evharistijo. Jezus je namreč najboljše vino, svojo kri, prihranil za nas.
Bog je radodaren preko vsake razumne mere. Daje velikodušno, do razsipnosti. Isti apostol Janez je malo za tem dogodkom opisal tudi čudežno pomnožitev kruha v puščavi, ko je Jezus nasitil pet tisoč mož s petimi hlebi.
Bog nam daje veliko več, kot smo sploh sposobni prositi, več kot smo sposobni dojeti in razumeti. Svatba v Kani je za nas podoba Božje velikodušnosti, ki smo jo deležni v evharistiji pri daritvi svete maše. Tu se polnijo naši vrči, ki jih mi polnimo z vodo naših skrbi, revščine in nemoči, naših zadreg in razočaranj. Gospod te naše skrbi spreminja v vino samega sebe; naše zemeljske skrbi spreminja v nebeško veselje.
Vsaka maša je svatba, kjer nas Jezus rešuje naših zadreg; to je najprej zavest naše grešnosti. Nič nam ne očita, zakaj imamo v svojih vrčih le vodo ampak pomaga. Saj ve, da česa drugega nismo sposobni.
Na koncu je apostol Janez zapisal še pomembno ugotovitev: »Njegovi učenci so verovali vanj!« Čudež prebuja vero. Vsaka maša, vsaka spremenitev na oltarju, poraja v nas vero. Vsakič, ko gremo iz cerkve, bi morala biti naša vera trdnejša, naše veselje večje. Kar se je zgodilo v Kani, je bilo za nadaljevanje hoje za Jezusom, ki so ga komaj spoznali, odločilno: spoznali so, da se v Jezusu razodeva Božja veličina in ljubezen. Ni se spremenila samo voda, spremenili so se tudi apostoli, njihovo spoznanje je postalo žlahtnejše.
Pred nami je ljudski misijon, ki ga bomo obhajali skozi postni čas. Za geslo smo izbrali besede, ki jih je v svojem štiridesetdnevnem bivanju v puščavi Jezus izrekel skušnjavcu: »Človek ne živi samo od kruha!«. Človek ne živi od materialnih dobrin, od tega, kar mu prinaša zunanje veselje. Ljudje potrebujemo nekaj več: potrebujemo Božjo besedo, ki je hrana in pijača za duha in dušo. V obilju nam jo daje, do razsipnosti in ta prinaša resnično potešitev in veselje.
Kana je danes tu, pred nami: da bi spoznali, kako se Jezus veseli biti med nami in si želi, da bi živeli polno življenje. Želi biti z nami, v našem veselju in v naši stiski, v vsaki naši zadregi, ki nam greni življenje. Želi, da ob vsakem njegovem posegu v našo vsakdanjost zaslutimo srečo, ki jo Bog pripravlja tistim ki ga ljubijo.
Franc Likar, župnik
