Kaj je lepšega na svetu, kot je slišati: »Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči, zelo sem te vesel.« Ko ti to besedo izreče oče, mati, ki te nadvse ljubita, in ki ju tudi ti imaš rajši od vsega na svetu.

To besedo je izrekel nebeški Oče nad svojim Sinom, ko je ta v reki Jordan po Janezovih rokah prejel sveti krst. Vsa pozornost ljudi, ki so bili takrat tam in so prejemali Janezov krst v reki Jordan, je bila zaradi tega dogodka odprtih nebes in Očetovega glasu uprta v Jezusa, kateremu je bila ta pozornost nebes namenjena. Jezus je bil v središču pozornosti.

Mnogi ljudje zelo radi zbujajo pozornost. To delajo na različne načine: z govorjenjem in obnašanjem, z načinom oblačenja iz celo z barvo frizure. Radi so opaženi, radi imajo, da kdo pokaže nanje pred množico drugih ljudi. Kako človeku to godi!

Jezusov krst je tudi zbudil pozornost: Jezus je nekaj posebnega, je drugačen od tistih, ki stojijo v vrsti za prejem krsta pokore. Jezus tako nenadoma postane pomemben, ko se iz nebes spusti Sveti Duh in Očetov glas pove, da je to njegov ljubljeni sin, kar so lahko vsi slišali!

Ali verujemo, da je to besedo Oče izrekel tudi nad nami, pri našem krstu? Ali smo resnično veseli te besede, ki jo je izrekel nad nami in ali verujemo, da te besede nikdar ne bo preklical? Na tem svetu nam ni treba iskati nobene pozornosti, med pomembnimi ali nepomembnimi ljudmi, ker vemo, da smo krščeni v Jezusovo ime, v ime njega, ki ga Oče ljubi. Njegovi bratje smo in zato tudi Očetovi sinovi in hčere. Ni se nam treba spraševati kdo smo, ni nam treba iskati neke identitete, se pred drugimi ljudmi dokazovati v tem in onem. Ni nam treba dvomiti o svoji pomembnosti, če smo pomembni za Boga. Nismo »nihče«, nobeden od nas ni neki nepomembnež, nihče ni na svetu »kar tako« slučajno. Po krstu smo ljubljeni otroci nebeškega Očeta. Ker smo otroci, smo dediči tega, kar ima oče. Mi pripadamo njemu in kar je njegovega, pripada nam. Vse, kar na tem svetu smo in kar pomenimo za ta svet, izvira iz te resnice. Še kako smo pomembni za ta svet, ker pripadamo Bogu in ker smo zanj pomembni. Za vsakega očeta in za vsako mater je njegov otrok pomembnejši od vsega na svetu. Pa naj nas vsi na svetu imajo za nepomembneže, tudi če nas nihče ne pogleda, če nikomur nismo nič, naj nas imajo za smeti: po krstu smo Božji otroci.

Duhovnik nas je pri krstu na vrhu glave zaznamoval s sveto krizmo in izrekel čudovite besede: »Vsemogočni Bog te je prerodil iz vode in Svetega Duha in te pridružil svojemu ljudstvu… On te mazili z oljem odrešenja, da ostaneš ud Kristusa duhovnika, preroka in kralja za večno življenje!« To je dostojanstvo, ki mu na tem svetu ni para! Tako so nekoč na glavi mazilili kralje, cesarje, papeže… Naj človek v življenju prejme najvišje možne časti in naslove, največje dostojanstvo je prejel, ko je postal Očetov sin ali očetova hči.

Seveda se moramo vsak dan truditi, da to prejeto dostojanstvo tudi ohranimo. Ko duhovnik novokrščencu na koncu obreda izroči belo oblačilo, to stori z naročilom: »Glej, da boš to belo oblačilo, takšno, kot ga sedaj prejemaš, brez madeža in čisto, prinesel pred Očeta, ko se boš ob koncu življenja vrnil k njemu.«

Apostol Peter nam je v drugem berilu spregovoril, da je Jezusa Sveti Duh pri krstu usposobil za poslanstvo. V moči krsta je Jezus povsod, kamor je prišel, delal dobro. Zdravil je bolne, opogumljal potrte in osvobajal vse, ki so bili v hudičevi oblasti. Jezus nas je prišel rešit greha in sužnosti nagonom, ki nas napeljujejo v greh. Prišel nas je prepričat o Božji ljubezni do nas in okrepit, da bomo deležni dediščine, ki nam pripada kot ljubljenim sinovom in hčeram Očetovega doma.

Koliko se trudimo razpoznavati moč Svetega Duha, ki nas vsak dan nagovarja? Ali je v nas dovolj živa zavest, da Sveti Duh, ki smo ga prejeli, želi v našem življenju obroditi sadove, kakršne je prinašal Božji Sin? Poklicani in izbrani smo bili, da bi bili na svoj način, v svojem življenju, enaki Jezusu? Ker smo krščeni v njegovo življenje in smrt, si moremo in smemo privzeti njegovo podobo. Ko premišljujemo o njegovi slavi, o dogodku njegovega krsta in odprtimi nebesi, ne pozabimo, da smo vsega, česar je deležen on, deležni tudi sami.

Franc Likar, župnik