Zgodba mož z vzhoda, ki obiščejo dete Jezusa, je veliko več kot samo pripoved, kot opis dogodka. Namenjena je nam in je v pomoč našemu iskanju Boga. Modri vseh časov iščejo Boga. Kdor je moder, išče Boga.
Nam so namenjene tudi vse okoliščine, ki so spremljale prihod Modrih k Jezusu v Betlehem. Najprej je to zvezda. Bog je uporabil zvezdo, da je poganske astrologe pritegnil k Kristusu. Modri možje so bili znanstveniki svojega časa. Bog nas nagovarja v tem, kar razumemo, na način, ki nam je domač. Uporabi naše znanje, naš jezik, da se nam približa.
Dalje nas pripoved o modrih uči, da Bog želi, da ga prizadevno iščemo tudi tako, da o njem poizvedujemo. Toda zelo moramo paziti, pri kom poizvedujemo, da ne vprašujemo lažnivcev, ampak poštene ljudi. Marsikdo zgreši smer in cilj, ker nasede lažem. To se modrim ni zgodilo, ker so poslušali so Božje sporočilo v sanjah in niso nasedli Herodu.
Če človek ne išče resnice, če si ustvarja svojo lastno resnico o Bogu, bo zgrešil. Tudi nam se lahko zgodi, da do potankosti izpolnjujemo verske (cerkvene) predpise, vendar pa vsak zase, v svojem življenju, nismo iskalci Boga. Vsak človek mora biti iskalec Boga – zase. Judovski voditelji v Jeruzalemu so natančno poznali Sveto pismo. Živeli so po črtki postave, nič jim ni bilo mogoče oporekati, nič niso naredili narobe. Toda kaj jim je vse to pomagalo, ko pa niso bili iskalci Boga v svojem osebnem življenju. Zato so spregledali bistveno: Odrešenikovo rojstvo. Bolj so bili zagledani v predpise kot v graditev svoje osebne vere. In zato se jim je zgodilo, da ob novici o Odrešenikovem rojstvu niso bili veseli, ampak zaskrbljeni. To se dogaja. Zaskrbljeni so, če vidijo kristjane katerih vera močna in je v njej življenjska moč. Kako jih to skrbi in kako se trudijo, da bi to moč vere v ljudeh izničili. Poznamo to.
Ko so modri prišli k sveti družini, so prinesli darove. Za dojenčka same neuporabne reči. Nekdo je v šali dejal, da če bi bili modri ženske, bi izbrale bolj praktične darove: kakšno močno hrano za mamo, plenice in še kaj, kar se rabi za dojenčka. Modri so prinesli zlato, kadilo in miro. Njihova izbira daril je bila prava. Človek nima Bogu podariti; ničesar našega ni uporabnega za Boga. Bogu lahko darujemo svoje le iskanje, svoje truda polne prehojene poti do njega, svoj čas. Tudi kadar molimo. Vrednost niso naše molitve, naše revno jecljanje – kaj pa človek sploh lahko pove Bogu takšnega, česar že ne ve: lahko mu podarimo samo tisti čas, ko smo v molitvi z njim.
Zlato pripada kralju. Jezusu so kralji darovali kadilo. Dišeči vonj kadila duhovnik dviguje k Bogu med obredi češčenja in zahvaljevanja. Prinesli so miro, olje, s katerim Judje mazilijo mrtvo telo, ko ga pripravljajo za pokop. Bila je uporabljena tudi za Jezusov pokop. Človek naj Bogu podari svoje češčenje, svojo vdanost in svojo hvaležnost, da je prišel na svet in za nas na križu dal življenje.
Iskanje modrih je bilo poplačano. Ko so se vračali v svojo deželi, so ostali odprti za Božje delovanje. Jezus obljublja: kdor ga išče, ga bo našel. Iskati in najti pomeni: poslušati ga v molitvi, Božji besedi in zakramentih. Ko ga v srcu prepoznamo, ne pomeni, da smo na cilju. Vsak trenutek, ko ga srečamo, zaznamo, je v resnici začetek nov začetek življenja z njim in nas vabi k zvestobi.
Modri so odšli nazaj v svojo deželo po drugi poti. V človeku, ki se sreča z Bogom, se nujno nekaj predrugači. Tak človek pretrga s starim načinom življenja in krene po drugi poti. Če smo v teh božičnih dneh začutili večjo bližino Boga, potem smo na tej novi poti, še tesneje povezani z Bogom, še bolj poslušni in zvesti.
Franc Likar, župnik
