Četrta – zadnja adventna nedelja nam postreže še z zadnjimi prameni svetlobe – četrte sveče na adventnem vencu, ki pomeni ljubezen. Božja ljubezen se bo v vsej polnosti prelila v naši duše, ki čakajo na Odrešenikov prihod. V božični skrivnosti bomo deležni Božje ljubezni, ki ne pozna meja in nima ovir, da ne bi mogla seči do vsakega človeka, ki jo želi sprejeti. V teh dneh bomo veliko slišali o tem, kaj je božič, kaj je njegova vsebina, kako naj ga zaživimo. Najbolje bomo zadeli in najmanj zgrešili, če rečemo, da je božič praznik ljubezni. Božje ljubezni, ki prihaja k nam in naše ljubezni, s katero Bogu odgovarjamo na ta njegov dar.
Potrditev te resnice je današnji evangelij. Prve tri adventne nedelje nas je nagovarjal Janez Krstnik. Danes pa nas ta Jezusov predhodnik izroča dvema materama: svoji materi Elizabetin njegovi sorodnici Odrešenikovi Materi Mariji. Evangelij, ki ga beremo danes, tik pred vstopom v božično praznovanje, nam spregovori o veselem srečanju dveh žena, dveh mater, ki sta hrepeneče in v posebnem vznemirjenju pričakovali, da bosta povili vsaka svojega prvorojenca. Okoliščine obeh so bile nenavadne. Čeprav je Bog stvarnik slehernega človeškega bitja, vsakega otroka, je bilo v primeru Elizabete in Marije vse še bolj drugače, Božji poseg je bil manj običajen in še veliko bolj otipljiv kot kdaj koli prej ali pozneje. Obe sta se tega zavedali in to ni bil razlog za njun strah in zaskrbljenost, češ, kaj bo iz vsega tega nastalo. Nenavaden Božji poseg je bil v tem trenutku razlog neizmernega veselja, ki je samo povečalo njuno medsebojno ljubezen. Težko si predstavljamo, kako nekaj izrednega je moralo biti to srečanje dveh mater, ki sta čutili enako. Obe sta bili pritegnjeni v objem Božje ljubezni brez primere.
Prvo vprašanje, ki za nas nujno sledi iz dogodka, ko se srečata Marija in Elizabeta, dve presrečni materi: ali znam, hočem in zmorem svoje veselje, ki ga doživim, deliti z drugim? To zmoremo in ni nas strah takrat, ko vemo, da naš bližnji misli in doživlja enako kot mi. Tudi Mariji je bilo verjetno lažje in lepše pri duši, ker je vedela, da jo čaka Elizabeta, ki doživlja enako veselje kot ona. Vendar nas Marija popelje še naprej, še drugam. Ni šla samo k Elizabeti, v njenem življenju je sledilo še veliko postaj, ki niso bile niti malo podobne srečanju z Elizabeto. Niti kmalu zatem, ko je šla z Jožefom na pot v Betlehem in je tam ni nihče čakal, kot Elizabeta, z odprtimi rokami, nihče je ni čakal v Egiptu, ko je tja prišla kot begunka… nihče ji ni pomagal, ko je Jezusa pri njegovih dvanajstih letih iskala po jeruzalemskih ulicah… Kdo jo je objel pod Sinovim križem? Morda apostol Janez, toda evangelij o tem molči, reče pa, da je stala pod križem. Si upamo iti tja, kjer vemo, da nas bo zabolelo? Kjer nas ne čaka radostna Elizabeta z razprtimi rokami, da nas objame?
Drugi vprašanje se nam postavlja ob Elizabeti. Čisto nič ne vemo o njej od tega srečanja naprej. Vendar se ni težko vživeti v njen položaj. Prej je bila zaničevana s strani ljudi, ker ni mogla imeti otrok, ko pa ji je bila ta sramota odvzeta in je dobila Janeza – ali mislite, da jo je kdo zaradi tega blagroval? Prej bi rekel, da je bila deležna kakšnih opazk na račun Janeza: kakšen čudak je ta tvoj sin: je kobilice in obnaša se prismuknjeno.
Obe ženi sta živeli in prenašali stiske v moči dogodka, ko se ju je dotaknil Bog s svojo milostjo. K temu dogodku sta se vračali in zato nista izgubili ne ljubezni in ne veselja. Ker sta v tem spominjanju imeli druga drugo, ker sta ostali odprti za Boga. In ker sta ostali odprti za Boga, tudi nista zaprli vrat pred sočlovekom.
Ali bomo lahko praznovali Jezusov rojstni dan, če se bomo zaprli v svoj mali, zatohli, neprezračen svet: ne da bi rekli Bogu eno samo lepo besedo hvaležnosti, ne da bi pogledali človeka, se mu nasmehnili – pa naj bo tak kot je…. Ali bomo lahko praznovali božič, ne da bi en sam človek zaznal naše veselje?
Razmišljajmo o srečanju Marije in Elizabete – našli bomo recept za blagoslovljen božič.
Franc Likar, župnik
