Prejšnja nedelja je bila uvod v novo liturgično leto, današnja pa nas povede v samo središče priprave na Božič. Središčno oznanilo te priprave je klic k spreobrnjenju, kakor nam ga oznanja Janez Krstnik: naj zravnamo Gospodove steze, naj zgladimo poti, ki so neravne, krive in neprehodne zaradi naših grehov. Odstraniti moramo ovire, ki nam preprečujejo, da bi živeli v polnem prijateljstvu z Bogom in ljudmi.
Janez Krstnik je prerok Jezusovega prihoda na svet, ki pa Jezusa ni samo napovedoval, kot so to delali preroki v stari zavezi, ampak je bil izbran, da nanj tudi pokaže, se pravi, da je njegov prihod tudi dočakal. Zato ga Jezus sam imenuje »največjega med preroki«.
Starozaveznim prerokom je bil Janez Krstnik podoben v tem, da je po njihovem vzoru pridigal proti zatiranju in družbeni nepravičnosti. To sporočilo zaznamo tudi v njegovih besedah, ki smo jih slišali v današnjem evangeliju: naj poti postanejo gladke, naj se hribi zravnajo. Tudi danes to lahko razumemo zelo konkretno: naj se družbene razlike med ljudmi, med bogatimi in revnimi, izravnajo; razpokane poti podkupovanja in prevar je treba odpraviti. Ne vse te krivice je Janez pokazal brez dlake na jeziku vedoč, da novega, pravičnega in odrešenega sveta ne bo, dokler se to ne uresniči.
Poleg tega je pokazal na nujnost odprave moralnih zablod, ko je Heroda opozoril na njegovo grešno življenje, ker je živel z bratovo ženo. Novega, boljšega sveta ni, če se moralne drže ljudi ne spremenijo.
Istočasno, ko Janez pokaže na grehe in zablode človeštva, pa pokaže tudi pot, edino, ki vodi do rešitve, to je spreobrnjenje. Tisto, kar se noče spreobrniti naj propade in tudi bo propadlo. Zlu in grehu bo zadan smrtni udarec. Spreobrnjenje je edini način, da se človek, pa tudi človeška družba kot takšna, izvleče iz krize. Bolj ko se ljudje izmikamo Bogu, bolj ko si zatiskamo ušesa pred klicem k spreobrnjenju, bolj se pogrezamo v blato. Bog se s to človekovo držo nikakor ne strinja in se ne sprijazni z njo. Zato trka, kliče in vabi. Daje nam čas milosti, kakor rečemo tem adventnim dnem. Spreobrnjenje je vedno naše in Božje delo obenem. Je prizadevanje z naše strani in Božja podpora z druge strani. Advent nam prinaša sporočilo, da nam je Bog blizu. Pri tem ne gre za časovno bližino, na kar hitro pomislimo, ko pogledamo koledar. Bog je blizu našim prizadevanjem, da postanemo drugačni, boljši. Blizu nam je, ko nam pomaga odkrivati naše stranpoti, kar pomeni, da spoznamo, kaj je dobro v nas prerasel plevel greha: morda površnosti, povprečnosti, mlačnosti, ali še česa hujšega, kot je sovraštvo, mržnja, laž, hinavščina. To odkriti, ni lahko, to priznati, se nam še kako upira.
Potreben je trud, premagati je treba napor, Človek se ne spremeni od lepih misli in dobrih namenov. Kdor hoče spremeniti smer od slabega k dobremu, mora tudi veliko prositi. Najprej Boga. Zato rečemo: v adventu več molitve. Pa tudi več se je treba obračati k ljudem, zlasti k tistim ki si prizadevajo za iste cilje, ki se trudijo za podobne drže kot mi, ki podobno kot mi čutijo. Povežimo se, ker bomo močnejši. Med sosedi, med prijatelji, v neki skupini znotraj župnije. Izravnavanje poti, o čemer govori Janez Krstnik, je iskanje stikov z ljudmi, ustvarjanje odnosov. Bog nas marsikje čaka tudi v tem adventu. Čaka nas in nam daje več kot eno novo priložnost in nas vabi, naj uporabimo svojo voljo in pogum.
Franc Likar, župnik
