Z današnjo, prvo adventno nedeljo se začenja novo bogoslužno leto. Letošnje bogoslužno leto je tretje v ciklu, v katerem sledimo zlasti Lukovemu evangeliju, ki mu glede na vsebino, ki jo ta evangelist še posebej poudarja, rečemo tudi evangelij Božjega usmiljenja. Že sam namen Jezusovega prihoda na svet, kar bomo obhajali v tednih, ki sledijo, je Božje usmiljenje. Bog se je usmilil človeštva, pogreznjenega v temo oddaljenosti od Boga zaradi greha.
Za nas kristjane je pravzaprav ves čas našega življenja, od rojstva do smrti, nenehno prihajanje Boga, ki nam dan za dnem prihaja naproti s svojim usmiljenjem. Kaj je lepšega, kot to vedeti, se tega zavedati in na to računati. Bog mi prihaja naproti kljub vsem mojim polomijam, mi vedno znova zagotavlja, da me ima rad in mi želi dobro. To ne pomeni, da ob mojih spodrsljajih, odklonih od njegove volje, zamiži in jih spregleda. Ne, ampak mi vsakokrat znova pove, da računa name, ali bolje rečeno: da računa na tisto moč v meni, ki mi jo on sam daje, da se z njo poboljšam. To je milost krsta, Božjega otroštva. Vedno znova me spominja: »Glej, dal sem ti moč, da se dvigneš, da znova postaneš dober in da greš še močnejši naprej, da mi boš še bolj zaupal. Ta moč je že v tebi, samo uporabljaj jo!«
To mora biti prvo, kar pomislimo na začetku adventa. Morda se komu zdi, da je cerkveno leto vsakoletno ponavljanje dogodkov, ki jih verniki vsako leto na bolj ali manj enak način ponavljamo in je vedno znova eno in isto, kakor gibanje v krogu. Vendar ni tako. Vsakoletno obhajanje adventa in celotnega cerkvenega leta je kroženje v spirali, ki se vzpenja in nas s tem spominja, kam smo namenjeni, kje je naš končni cilj. Spominja nas tudi na to, da smo vsako leto nekoliko bližje temu cilju.
Zaradi tega je advent čas dvojnega upanja
Prvo je naše upanje v Boga, v njegovo naklonjenost, bližino, usmiljenje. Brez upanja je življenje silno težko. Kakor se trs vzravna, potem, ko ga je upognil veter, tako začne človek po vsaki stiski spet upati. Upanje ga dvigne. Gorje, če pride dan, ko ugasne upanje. Življenje bi se ustavilo. Če hočemo živeti, moramo upati. Človek je ena sama sposobnost upati po vsakem neuspehu. Po vsakem polomu in razočaranju si zaradi upanja človek spet opomore. Upanje daje življenju potrebni zagon, da gre naprej, prav tako napravlja življenje ne samo znosno, ampak tudi lepo, zanimivo in pestro. Upanje odpira vrata neštetim novostim, novi rasti, novemu bogastvu. V življenju zato nujno potrebujemo »trzljaje« upanja, ki nas vedno znova dramijo. Tudi advent, ki ga začenjamo, je takšen »trzljaj«. Sveto pismo nam predstavi nešteto primerov takšnih »trzljajev upanja«, na primer v času, ko je bilo ljudstvo v izgnanstvu. V knjigi Žalostink je prerok izpovedal: »Jaz sem mož, ki je videl bedo… in dejal sem: 'Izginilo je moje upanje.' Toda že v naslednjem hipu se spomni na nekaj: »Gospodovo usmiljenje ni prenehalo… zato imam upanje vanj.« To preprosto spoznanje vse spremeni. Ton žalostinke se umiri, spoznanje, da je Gospod s svojim usmiljenjem vsak trenutek ob svojem ljudstvu, ga tako pomiri, da takoj začne kovati načrte za prihodnost. Niti sence prejšnjega malodušja ni več! Če je Gospod usmiljen, lahko začnem znova.
Drugo upanje pa je upanje , ki ga ima Bog do nas. Še bolj pomembno! Ko namreč govorimo o upanju, vedno mislimo naše upanje, torej na to, kar nam bo Bog storil ali dal. Upanje kar spremenimo v nekakšen dolg Boga do nas. V tem včasih kar naštevamo, kaj vse nam je Bog dolžan dati ali narediti, da bo zadostil našemu upanju: zdravje, blaginja, razumevanje… sto in sto stvari. Po vrhu vsega ob tem upanju niti nismo kdo ve kako potrpežljivi, če se Bog ne odzove dovolj hitro.
Pozabljamo namreč na eno stvar - in to je tisto drugo upanje: da tudi Bog upa v nas, da tudi on nekaj pričakuje od nas. Na kaj Bog upa? Na naše spreobrnjenje. Upa in upa, da bomo postali boljši, upa in upa, da naš advent ne bo iz leta v leto navadno kroženje, ampak tudi dviganje v spirali – dviganje v višino vse večje duhovne zrelosti, v vse trdnejšo vero, dviganje v boljšega človeka. Bog upa v naša spreobrnjenje: že 10, 30, 50 ali 80 let! Mene čaka in upa že toliko in toliko adventov. Zakaj Bog upa vame? Ker noče, da bi se samo vrtel, ampak hoče, da se dvignem, ker ga drugače ne bom nikdar dosegel.
Bog pričakuje, da verujemo vanj, a tudi on veruje v nas. Veruje in zaupa, da zmoremo, saj nam on sam zagotavlja svojo moč. Če jo slabo uporabimo, pa ima še eno rezervo: svoje usmiljenje.
Franc Likar, župnik
