Današnja, zadnja nedelja cerkvenega leta usmerja naš pogled v konec človeške zgodovine, ko se bo razodelo Božje kraljestvo v vsej slavi. Takrat, ko bo konec, bo vse kraljevanje izročeno Kristusu, kateremu pripadata zemlja in nebo, ki ju je ustvaril.

Vsemogočni in veči Bog ni megaloman, ki bi kar povozil naša prizadevanja in hrepenenja. Nasprotno od zemeljskih vladarjev, ki se trudijo za čim večjo zunanjo zemeljsko oblast, se on bori za človekovo srce in to za vsako posebej. Vsakega pripadnika svojega kraljestva pozna po imenu, vsakega posebej ljubi in se zanima zanj. Za vsakega človeka se bori, da ga pritegne k sebi, čeprav se na zunaj zdi, da Jezus to bitko izgublja, da mu obračajo hrbet in odhajajo od njega. Tako se je zdelo tudi, ko je stal pred Poncijem Pilatom. Ta rimski cesarski namestnik je bil pripadnik ene najslavnejših vojska v vsej zgodovini človeštva. Pod seboj je imel brezštevilno množico sužnjev, ki so mu bili dolžni slepo pokorščino, tudi za ceno življenja. Jezus je stal pred njim kot eden številnih nepomembnih upornikov, čudak, ki govori o neki resnici, česar nihče ne razume. Biti hoče nekaj posebnega in to za ceno krvi, zasmehovanja in trpljenja. Kaj drugega naj si Pilat ob tem misli, kot da pred njim stoji čudak, kakršnega še ni srečal.

Zato je Pilat imel zanj malo časa in še manj volje, da bi se z njim ukvarjal. Jezusova resnica ga ni vznemirjala, kot ga ni vznemirjala smrt enega obsojenca. Tako ali tako vsak dan spravil v smrt nekaj deset ljudi. Pilat je bil pomirjen s tem, da ima oblast. Kdor ima oblast, pa sme in more vse. Pilat ima oblast nad življenjem in smrtjo ljudi. Toda sedaj stoji pred njim obsojenec, o katerem Pilat ne ve dosti; pred njim stoji Kralj, ki nima oblasti samo nad človekovim telesom, ampak tudi nad njegovo dušo, nad človekovo neumrljivostjo. Pred njim stoji kralj, ki ne pozna samo človekovih slabih ali dobrih dejanj, za katera se človeka kaznuje ali nagrajuje, ampak pozna globine človekovega srca iz katerih eno in drugo prihaja. Pozna človekovo nemoč in stisko, pozna razloge zaradi katerih je človek tak in drugačen. Zato pa tudi svojo oblast izvaja drugače kot Pilat. Izvaja jo z usmiljenjem. Izvaja jo tako, da s trpečim sam trpi, da nosi njegovo bolečino in njegovo trpljenje. Tako, da gre na križ.

Kristusovo kraljevanje ni v gospodovanju. To je večkrat pokazal v svojem javnem delovanju, za kar so ga ljudje hoteli postaviti za kralja, zlasti, ko je delal čudeže. Njegovi čudeži pa ne morejo biti razlog, da bi prevzel kraljevanje. Razlog njegovega kraljevanja je njegova pripravljenost, da gre na križ: njegovo kraljevsko poslanstvo je v tem, da človeka osvobodi oklepov greha in s tem tudi zla: saj vemo, da vsako zlo, vsako trpljenje nastane iz greha. Samo od takšnega kralja in od takšnega kraljevanja imamo resnično korist. Kajti kjer kraljuje greh, ne more biti sreče, miru in ljubezni. Čas je, da se oklenemo njegovega kraljevanja, da zaživimo iz njegovih zakladov, ki jih ne zadržuje zase, ampak nam jih ljubeče odpira. Ti zakladi so zakramenti. Prinašajo nam blaginjo in srečo, ki je nikjer drugje ne bomo našli.

Franc Likar, župnik