V Cerkvi letos drugič obhajamo svetovni dan revnih. Papež Frančišek je lani razglasil 33. nedeljo med letom, to je nedeljo pred praznikom Kristusa Kralja, s katero se končuje cerkveno leto, za svetovni dan revnih. Verjetno bo potrebnega še nekaj časa – nekaj let, da nam bo ta svetovni dan »sedel« v zavest.
Na vprašanje kdo so revni in kaj je revščina, nam ni treba iskati odgovora v leksikonu. Z dovolj odprtimi očmi in srcem revščino vsi lahko vidimo in zaznavamo vsepovsod okoli sebe. Pri tem je seveda treba misliti na dve obliki revščine: na materialno in duhovno revščino.
Na prvo obliko revščine, to je na materialno, opozarja papež Frančišek v poslanici, ki jo je napisal za letošnji svetovni dan revnih. Poslanica nosi naslov: »Ta siromak je klical in Gospod ga je slišal.« To je verz iz psalma 34. Psalmist vidi ali celo sam okuša revščino, a jo kljub temu spremeni v hvalnico Gospodu. V revščini namreč človek začuti potrebo bo Bogu in po sočloveku. Hkrati pa je revež tudi izziv bogatim – da zaživijo dejavno ljubezen. Potrebno je torej oboje: to, da revež kliče in to, da ga nekdo sliši. Eno in drugo je težko. Revež navadno zelo težko kliče; zlasti danes. Pa tudi reveža slišati ni lahko. Pa ne zato, ker bi revež slabo klical, ampak ker je v bogatih slabotno srce. Temu se papež Frančišek v poslanici še posebej čudi, ko pravi: »kako je mogoče, da klicev revežev ne slišimo, ko pa njihov klic prodre naravnost do neba, do Božjega obličja, nas pa pušča brezbrižne in brezčutne?
Potrebujemo tišino poslušanja, da bomo zaznali njihov klic, Vsaj potem, ko se odbije od neba. Če je klic revežev na pomoč drugim ljudem plašen in tih, pa je navadno zelo močan proti nebu. Ker je močan, se odbije od Božjega obličja nazaj na zemljo – pa ne nazaj k revežem, ampak k tistim, ki bi ga morali slišati. Klic revnih s tem odbojem od neba postane Božji poziv. Zato pa moramo imeti ušesa za poslušanje, bolj kot usta za govorjenje. Saj si ušes morda niti ne zatiskamo. Danes je problem drugje: klica ubogih ne slišimo predvsem zato, ker preveč govorimo. Ker dajemo preveč pobud za odpravo revščine. S temi pobudami zadovoljimo le sami sebe in si z njimi pomirjamo slabo vest. Ali pa bogati govorijo revnim, kot v evangeljskem primeru slepega Bartimeja, naj utihnejo, naj potrpijo. To govorijo zato, ker se revnih bojijo, jih odrivajo od sebe ali celo bežijo pred njimi. Od naših pobud ne bo nihče manj reven. Pravi odgovor na revščino je srečanje; to, da se revež in bogatin srečata, da se med njima ustvari odnos, od katerega oba največ prejmeta. Problem današnje revščine je v tem, da se ne srečamo.
Tukaj smo že zelo blizu druge oblike revščine: to je duhovna revščina, uboštvo duha, revščina naše vere. Pred nami je misijon, ki ga bomo, kot vam je že znano, obhajali ves postni čas prihodnje leto in ga bomo pomenljivo začeli na pepelnično sredo. Pomenljivo je tudi geslo, ki smo ga izbrali: »Človek ne živi samo od kruha.« Za telesno revščino kruh zadostuje, za duhovno pa ne. Pogosto se dogaja, da preveč zemeljskega kruha na drugi strani povečuje duhovno lakoto. Za polno življenje pa je potrebno oboje.
»Človek živi od kruha, če ga sprejema iz Božje roke in posluša Gospodov glas«. Tako nam je zatrdil naš škof Jurij minuli teden, ko nam je govoril na srečanju, na katero ste bili prav vsi tudi povabljeni. Za naslov predavanja, ki je bilo uvod v misijonsko dogajanje, je izbral prav njegovo geslo: »Človek ne živi samo od kruha« . Človek mora takrat, ko je in pije, ko je njegovo telo sito, misliti na to, da je vse, do česar je prišel pri svojem trudu Božji dar.« Drugače človek ne živi, je samo napol živ, navidezno živ.
Biti brez zemeljskega kruha je hudo. Še težje pa lahko postane življenje, kadar je kruha preveč, kadar ga je na ostajanje, ko ga - Božjo dobroto - mečemo stran, misleč, da je vse naše in da zato lahko s tem delamo, kar hočemo. Da je vse naše. Skrajno pogubna miselnost, je človeštvo pripeljalo na rob ekološke katastrofe, ki bo vsak čas rob našega preživetja. Tako sta ravnala Adam in Eva v raju: vse je najino, celo drevo sredi raja ju ni prepričalo, da temu ni tako, čeprav ga je Bog izrecno obdržal zase. Zakaj ga je obdržal zase? Prav zato, da ne bi pozabila in se spozabila: da vse pripada Bogu.
Siromak je klical in Gospod je slišal. Ta naslov letošnje papeževe poslanice velja tudi tukaj, tudi za duhovno lakoto, ki pa nam je vsem še kako lastna. Tudi te besede naj postanejo geslo misijona. Mi duhovni siromaki želimo v času misijona klicati h Gospodu, vedoč, da nas bo slišal. Klicati želimo k njemu, naj se nas usmili, naj nas obrne nazaj k spoznanju, da je vse, kar imamo Božji dar in da brez njega nimam ničesar, od česar bi živeli.
Franc Likar, župnik
